Kamor gre cesar peš...

Nisem gravžasta, res ne. Pokakane plenice previjam z (nenarejenim) nasmeškom, brez težav pijem iz steklenice za nekom domačim, v restavracijah dobro prenašam polžke na solatnih listih, če le ne zaidejo v moj prebavni trakt. Ob pljunkih in bruhcih na cesti preprosto pogledam stran.

Ampak stranišča - ta me pa dotolčejo. Doma nimam zloščenega. Poskušam vzpostaviti vsaj tolikšen nivo higiene, da me ne zadene kap, ko se otroci dotaknejo školjke z roko. Učim jih uporabljati straniščno krtačko. Umivam jo sama.

V službi, v našem tretjem nadstropju je pa užas. Troje stranišč je, na precej zaposlenih žensk, in ponavadi je takrat, ko ga najbolj potrebuješ, zasedeno. Ko pa le lahko vstopiš vanj, ti je pa včasih žal, da moraš na stranišče. Po tleh je razvlečen toaletni papir, pogostokrat kje ležijo že uporabljeni menstrualni pripomočki, krtačke ne uporabljajo. Takrat se resno vprašam, na kakšni stopnji higiene je dom, kopalnica teh ljudi, teh žensk.

Ker sem v službi relativno zgodaj, se s snažilko redno srečujeva. Prijetna gospa. Najprej sva bili na nekaj vljudnostih fazah, potem pa se ji je nekoč odprlo in mi je razložila vse poklicne svinjarije, s katerimi se srečuje dnevno. Ne bom šla v detajle, ker čutim rahel odpor pri nadrobni razlagi človeških intimnosti, kamor sodi tudi izločanje, ampak karvidi ženska, ni zavidljivo, res ni.

V ženski družbi je pogovor že večkrat pripeljal do različnih iznajdljivosti, ki jih izvajajo na straniščih, da se ne bi dotaknile staniščne školjke. Akrobatke, vam rečem! Prve obvezno dvigajo plastični pokrov, druge čepijo in lulajo "v prazno", tretje splezajo na školjko in čepijo na njej. Ni čudno, da je popiškano vse naokrog. Pa še to me zanima, za te slednje, ali se sezujejo in čepijo na deski v nogavicah ali lezejo gor v štikeljcih?

Skratka, naše službeno stranišče ima v devetdesetih odstotkih obiskov na tleh lužico, v katero stopi vsaka nadaljna uporabnica in raznese urin naokrog... Fuj in fej! Pa bog ne daj, da imaš oblečene kakšne dolge, široke hlače, iz belih lanenih v tem življenju ne boš spravil ven rumenih madežev...

Kaj ne bi bilo bolje, da bi ženske, za moške ne vem, kako je, ker moška stranišča ne obiskujem prav pogosto, školjko uporabljale tako, kot je mišljeno. Sede, lepo v miru, na plastičnem pokrovu, ki si ga lahko prej mirno obrišeš, če te bega njegova zgodovina. Ker je res nagravžno, pa nisem gravžasta, res ne, če iz stranišča odpeketa vsa napedenana, nališpana ženskica v lahnem krilcu, za sabo pa pusti tako, da je pravzaprav čisto vseeno, ali ima prostor, oblečen v ploščice na sredini keramično školjko, ali bi bilo bolje, da bi bila v tleh zgolj široka, črna luknja...

Frizerke

Tale zapis bodo najbrž bolje razumele bralke kot bralci... Sem namreč v fazi, ko bi rada, da mi sprednji pristriženi lasje zrastejo na bolj spodobno dolžino, da jih bom lahko spela zadaj v čop... Na kratko, nočem več fru-fruja, ne vem pa, če mi bo tokrat uspelo. To namreč pomeni, da si nekaj časa videti, tako malo brez frizure... Kar pa ni dobro, če bi rad bil videti urejen.
Ne maram obročev in špangic in želejev, kar vse troje pomaga stati neubogljivim lasem nazaj, v stran ali kamorkoli jim je človek določil. Zato sem že večkrat obupala in zavila k frizerki, da me je malček poštimala. Tokrat sem trdno odločena, da se k frizerki ne bom odpravila.
Me je pa včeraj kar precej držalo, ko sem k frizerki peljala našo šjori, ker izpod kape sploh ni bilo videti kaj več kot šope las. Je namreč blagoslovljena z gostimi lasmi in to pomeni redno zahajanje k frizerki, kar je za našo cel praznik, ker ji vedno še pobarvajo pramene las, včeraj pa so jo pošprisali z modrimi bleščicami.
Mala je postajala vedno bolj urejena, v ogledalu zadaj pa je bila ena skuzmana mama. Pa sem začela razmišljati, zakaj sem si pred leti sploh pustila naredit ta trapast fru-fru, ki ga preklinjam vsak mesec znova. Pa sem se spomnila, da sem se med prvo porodniško celo leto nisem odpravila strič. Mi je prav špas delalo, kako so lasje kar poganjali in spomladi, preden sem šla nazaj v službo, sem imela do sredine hrbta dolg čop.
Takrat sem našla eno ful fajn punco, ki je vedela, kaj dela. Postrigla me je tako, da sem bila zadovoljna jaz in je bila frizura všeč vsem drugim. S fru-frujem, seveda. K sreči sem bila v istem času vabljena na eno poroko, kjer smo se veselo fotografirali in je frizura ostala tudi na fotografijah... A žal le tam. Moja fletna frizerka jo je mahnila po svetu, si našla enega dečka z druge strani sveta in odšla iz naše majhne province. S tisto frizuro na fotki sem od takrat romala od ene frizerke k drugi, a nobena ni znala ponoviti, kar je zmoglo tisto dekle... Bili so neki približki, a nikoli to, kar je bilo na fotki...
Med obiskovanjem različnih frizerk sem odkrila, da so prava kasta. Imajo svojo terminologijo in način sporazumevanja. Lasem ne rečejo drugače kot las, naprimer; ti imaš tak raven las, ali pa las je uničen - kot bi imela samo enega. Ali pa beseda o pramenih. Frizerke jim ne rečejo drugače kot pramena. Imaš blond pramena, ne blond pramene. Ne vem, mogoče obstaja kakšna posebna slovenščina za frizerke, kdo bi vedel.
In ko končno najdeš eno tako, ki dobro striže, ni preveč radovedna, ti ni treba predolgo čakati in ni predraga, zagotovo zamenja salon. In kot nalašč ti njene kolegice za nič na svetu nočejo povedat, kje jo po novem najdeš. Tako si spet obsojen na iskanje nove, kar pomeni, da imaš vsaj nekaj mesecev grozno frizuro...
Jaz imam tega dovolj... Še par mesecev zdržim, pa bom spet lahko spela lase v čop in nihče ne bo vedel, da me že mesece ni bilo pri frizerju... Samo še malo.

Maratonci

V eni pametni knjigi sem pred kratkim prebrala, da starši ne smejo namesto otroka odteči maratona, ampak ga morajo spodbujati in čakati ob progi ter mu ponuditi vodo in sendvič, ko to potrebuje.
Zadnja dva tedna sem metaforično stala ob trasi in s cmokom v grlu navijala za svoja mulčka, čeprav bi ju na trenutke najraje oba zgrabila, posadila v naročje in namesto njiju odlaufala dvojni maraton.
Začel se je namreč vrtec. Za tamalega prvič sploh, za šjori pa po dveh mesecih brezskrbnega počitnikovanja nova skupina, z novimi vzgojitelji, novimi otroki, le s peščico znanih obrazov.
Toliko tuljenja in solz še nisem doživela. Jokali smo pred vrtcem, v njem, po njem, podnevi in ponoči. Nehali smo jesti. Ponoči smo se zbujali in se izmišljevali vse mogoče finte, da nas ne bi morile jutranje obveznosti. Že vonj po vrtcu je v našo hišo vnesel nemir.
Prvi se je spodrepil tamal. Ko je pogruntal, da ga popoldne pridemo iskat ne glede na to, koliko jih je čez dan ušpičil, ga je vrtec začel prav zabavati. Je bolj ciganske sorte in je hitro ugotovil, da če fajn tuliš, prvi dobiš kosilo in imaš potem ogromno časa, da laufaš po igralnici in so vse igrače tvoje. Vsake toliko pa se ustaviš pri mizi in mečeš kocke drugim v hrano. Kmalu je dobil dva kompanjona, ki ga z veseljem posnemata in včasih njegova pobalinstva celo nadgradita.
Pri šjori ni šlo tako zlahka. Naletela je na skupino z edinim vzgojiteljem v vrtcu. In ji je nekako manjkal, khm, ženski princip. Naš punček misli, da je življenjsko poslanstvo, da si lep, da se žabice barvno ujemajo s krilcem, česar pa moški bolj ali manj ne opazijo. Vso presenečeno me je zjutraj v solzah prosila, naj ji oblečem trenirko in ni hotela obuti ničesar drugega kot plastične cokle.
K sreči se je po dveh tednih z dopusta vrnila druga vzgojiteljica, ki je prijazna in topla, za ranjeno dušico moje šjori pa je pomemben podatek, da med mulčki v igralnici špancira v zlatih sandalčkih s precej visoko peto. V dveh dneh je bila šjori ozdravljena. Nič več jokanja in prepričevanja, da je v vrtec TREBA. Ko me je zjutraj prosila, da bi rada jesensko krilce in nove žabice, sem si oddahnila. Ko pa je popoldne prišla iz vrtca in najboljšemu možu prišepnila, da je bila vzgojiteljica danes še lepša kot mami, sem vedela, da je ozdravljena.
Jutra zdaj minevajo spokojno. Ponoči spimo, za mizo spet jemo. Nič več tuljenja in prošenj, da raje v smrt kot v vrtec.
In smo spet pri maratonu... Prešli smo zgolj eno etapo. Bila je težka in fino smo se namučili z njo, ampak kmalu se je še spomnili ne bomo. Pridejo pa nove, maraton je dolga reč in upam, da imamo vode in sendvičev dovolj za celo traso....

Vzgojno - moralne dileme

Že od sobote sem v hudi moralno-vzgojni krizi, zato tokrat že na začetku prosim za komentarje, kakršnikoli že bodo.
Stvar pa je taka.... Dobri bog mi je dva potomca namenil v razmiku nekaj let in dvanajst dni, za kar sem mu neizmerno hvaležna. Vmes je ena sobota. Nesporno namenjena dvojnemu praznovanju obeh rojstnih dni. Pretekla sobota je bila ta sobota.
Že v petek sem popoldne, ko sem prišla iz službe (ja, sem že kar dobro ulaufana) začela s peko dveh tort - jagodne in čokoladne. Ne vem, če je bila kriva naglica ali pečica ali vse skupaj - trikrat sem pekla biskvit, pa nikakor ni hotel biti višji od palačinke. Priznam, po dveh urah mi je šlo krepko na jok - ampak po treh urah sta se v hladilniku bohotili dve lepi torti. Nadaljevalo se je v soboto dopoldne - v dveh urah sem pripravila dvesto (200) kanapejčkov. Povabili smo namreč 40 ljudi. Žlahte je kar precej, šjori pa je že v letih, ko bi rada povabila svoje prijateljčke in tu so še sosedje in prijatelji, pa se nabere. K sreči je bil dan topel, izposodili smo si mize, na voljo so igrala, skratka, prostorske stiske ni bilo.
Vklopili smo počitniški hladilnik in shladili pivo. Pripravila sem slaščice in slano pecivo, naredili smo led za vodo in sok. Po četrti uri so pričeli prihajati prvi gosti, najprej se jih kar ni dalo zbezati iz hladne hiše na vročo teraso, a kratka plohica nas je vse ohladila. Mislim, da je bila ta plohica vzrok, da nekaj povabljenih ni prišlo. V glavnem, naštela sem nas 26. Vsak je prinesel darilce za oba slavljenca, čeprav sva se že pred meseci z najboljšim možem dogovorila, da naj bo letošnje darilo eno samo - trampolin, za katerega naj vsak prispeva po svojih močeh. Končni rezultat je bil, da je poleg kuvertice vsakdo prinesel še majceno darilce - knjigo, oblačilo, igračko,...
Tamal tako ali tako še ne ve, zakaj gre, šjori je pa v veliki meri že vse jasno. Skakala je z darilnimi vrečkami okrog, mahala z majicami in knjigami in vsake toliko pritekla k meni z novo darilno vrečko, da sem jo pospravila. Jaz sem se vmes malo trudila s strežbo, malo z rezanjem in razdeljevanjem tort, malo s filanjem ostalih dobrot na krožnike. Zvečer, ko so zadnji gostje odšli, sem bila čist crknjena. Mulca pa tudi.
Z najboljšim možem sva se lotila pospravljanja. Zgrožena sem ugotovila, da je ostalo pol od vsake torte in dobro četrtino vseh kanapejčkov, čeprav sem odhajajočim ponujala hrano še za domov. Vse sem pospravila v hladilnik in šla spat.
V nedeljo pa je prišla velika moralno-vzgojna kriza. Zjutraj sem šjori v mimoletu vprašala, kdo ji je prinesel neko knjigico. Skomignila je z rameni in odšibala naprej. Kot sem videla kasneje, si je le za nekaj daril zapomnila, kdo jih je podaril. Ne razumite narobe, tukaj ni šjori nič kriva, le vsega je bilo preveč in štiriletnica ni sfolgala.
Potem sem s težkim srcem zavila ostale sendvičke s postarano majonezo, uvelo solato in zgubano kumarico v časopisni papir in jih vrgla v smeti. Potem sem se zamislila. Med nami, ne prav daleč, so ljudje, ki zaradi revščine ne zmorejo pokriti najosnovnejših potreb. Raziskave v osnovnih šolah so pokazale, da je v vsakem razredu vsaj en otrok, ki gre zvečer lačen spat, ker doma ni hrane za večerjo. V službi se (pre) večkrat posredno ali neposredno srečujem z družinami, ki nimajo ničesar. Zaradi njih mi je težko vreč stran jogurt, ki se mi je postaral v hladilniku.
No, potem sem se pa v nedeljo popoldne po TV-ju ogledala eno oddajo o zgodovini kulinarike. Proučevali so viktorjanske čase in ugotavljali, da so pred sto leti aristokrati na večerjah s šestimi hodi in šestimi različnimi sladicami, vsak večer pometali stran toliko hrane, da bi zadostovala za sto delavskih družin. Očitno se zgodovina neprestano ponavlja.
Kar seveda ni opravičilo. Ker stvari najprej začnemo spreminjati pri sebi, sem si v nedeljo obljubila - da bom v prihodnje raje kupila dve majhni tortici v trgovini, kjer preizkušeno pečejo dobre, čas za peko bom raje porabila za skakanje z mulčki na trampolinu, da ne bom več pretiravala v pripravi hrane za goste in prihodnje leto bom pošteno razmislila tudi o obdarovanju. Tole je čist tumač. Nočem vzgojiti dva potrošnika, ki se jima ni treba za nič truditi, ki jima je samoumevno, da jih obsujejo z darili in zjutraj niti ne vesta, kaj jima je kdo podaril.
Dobri bog mi je podaril dva potomca, za kar sem mu neizmerno hvaležna, ampak gnetenje in vzgajanje je pa na meni.

13 tednov čiste zmage

Pridobiti kondicijo po nosečnosti in porodu je jeba. Še večja jeba je pridobivanje "forme" po carskem rezu. Po drugem carskem je stvar še malček težja. Šivi se morjo pocelit, brazgotina pobledet, dojenje samo tudi ne dopušča preveč športanja, zato sem se sama ponovne resne športne aktivnosti lotila šele sedem mesecev po porodu. Poglavitni razlog so bili, priznam, kilogrami, ki sem jih med nosečnostjo pridobila in če sem hotela obleči še kaj iz prednosečniškega obdobja, je bilo treba mal v akcijo.
Aja, najprej sem se lotila ločevalne diete. Grozljivka! Prvič v življenju sem imela tako dieto, saj veste, štirje zaporedni dnevi, beljakovinski, škrobni, OH in sadni, vsake toliko za špas še en vodni. Dva meseca sem, s kakšnimi greškami vmes, zdržala, potem pa, ko sem začela teči, me je eno dopoldne, sredi sive industrijske cone, skoraj pobralo. Sadnemu dnevu je sledil vodni in temu eno dopoldne spet le sadje, jaz pa sem laufala in se počutila, kot da se mi bo vsak čas zavintal svet. Takrat sem sklenila, da se teh bedarij ne bom več šla. Sam še zdravo športanje.
Doma imam super priročnik (pa nimam nič od reklame, res ne), imenuje se Tek za začetnike. Glavna stvar je 13- tedenski program teka in hoje. Za tiste, ki jim je 10km teka znanstvena fantastika.
Začeti je težko. Prva vaja je minuta teka, ki se izmenjuje z dvema minutama hoje. In to 12- krat. Jaz sem začela konec februarja. Spomnim se, kako so se mi tresli rit, trebuh in joški, vse v različnih amplitudah in sem se počutila res bedno. Še bolj bedno se mi je zdelo to zaganjanje. Vedno sem začela teči, ko me je kakšen sprehajalec prehitel, da je bilo videt, kot da naskrivaj tekmujem z njim. Enkrat sem skoraj pogrnila čez enega cucka.
Ne bom navajala statistike, koliko kilometrov sem v 13-ih tednih pretekla (in nekaj prehodila) in koliko ur teka je to. Lahko vam povem, da sem v tem času tekla po snegu, blatu, lužah, da sem v majici brez rokavov tekla le zadnjih 14 dni. Ja, smo imeli eno mokro pomlad!
Pa še eno domačo statistiko lahko povem. Tekla sem ob vseh urah dneva, pred kosilom, tik po zajtrku in v poznih večernih urah, samo da sem kar najmanj zmotila družinski urnik. In danes je mali prvič spal, ko sem se vrnila s teka. Prej se je vsakič, ko me je slišal priti, zbudil in že sem ga nosila kot preden sem šla teč. Pa še to - dvakrat sem morala za teden dni na mirovanje, ker sem si brez zaščite na soncu scvrknila očesno roženico. Ne, res ni bilo lahko.
Ampak danes sem odlaufala zadnjo vajo in vam povem, čista zmaga. Tek je čisti užitek, nič ni naporno, nič ne boli, nič nisem zadihana, ne vem več, kaj je bodec. Ena ura sproščenega teka je danes najlažja stvar na svetu. Čeprav si včasih mislim, da bi tisto urico zaradi utrujenosti in neprespanosti raje preždela v avtu, sem po teku polna energije. In kile? Natančno deset manj kot pred letom dni, ko sem malega prinesla iz porodnišnice. V glavnem, ta program toplo priporočam.
Kako naprej? Tek trikrat tedensko ostaja na mojem urniku. V veliko pomoč je najboljši mož, ki počuva otroke in mp3, ki z musko daje zagon. S sabo imam tudi uro Polar, je še iz obdobja pred otroki, zato včasih kaže neke svoje traparije. Ko se imam najboljše in mi noge najlepše tečejo, trdi, da imam srčni utrip 227 udarcev na minuto. Včasih, ko sopiham v klanec, za sekundo ugasne ekran in mi potem sporoči 76 blagih srčnih udarcev. Ma, je ne jemljem več resno.
Oktobra si želim v gužvo na Ljubljanski maraton. Eno lepo nasmejano desetko bom odlaufala in šla v ponedeljek brez posledic v službo. 21- in 42-ka ostajata želja in cilj, ko otroci malo zrastejo.
Šele zdaj pravzaprav razumem, zakaj vsi maratonci in iron mani to postanejo po 40-tem letu. Takrat maš po dooolgem času spet malo časa zase.

Porodnišnica

No, danes me je pot peljala proti Postojni, čisto banalen vzrok sem imela - v eni drevesnici blizu imajo karkoli zelenega in cvetočega ti srce poželi - in moje si že nekaj časa želi sajenja in brkljanja po teglčkih. Ne bom delala reklame, sem dobila le 10-odstotni popust, pa sem pustila tam tromestno številko evrčkov.
Pustmo to, kadarkoli se peljem proti Postojni, me prevzame en tak poseben občutek, da so tam na svet prišli moji otroci in ta kraj, čeprav roko na srce, ni najlepši, ima zame precejšnjo čustveno vrednost. Rada se vračam tja, ljudje so prijazni, njihova govorica ima tako simpatično melodijo.
Obe porodni izkušnji v postonjski porodnišnici sta bili odlični. Osebje je strašno prijazno in ustrežljivo, vsi se znajo hecat, dr. Likar je pa zame car.
In tako sem zadnjič, ko sem pospravljala flaške in cuclje, naletela na črpalko za stiskanje mleka. Ne rabim je več, februarja, ko je naš mali dobil peti zob, sva se dogovorila, da bova mleko rajši zamenjala za kaj gostejšega in oba sva se hitro strinjala. Spomnim pa se, da je s črpalkami v porodnišnici kriza. Po mojem štetju imajo eno samo navadno, pa ene tri take predpotopne, še z gumo in stekleničko, take je imel moj dedek, prvi zdravnik v Logatcu, ki je bil tudi ginekolog in porodničar in je na svet spravil vsaj četrtino danes živečih Logatčanov, med svojo obvezno opremo.
Tista, ki je probala s tako črpalko po porodu iztisniti kaj mleka, je zagotovo fasala živčni zlom ali pa je bila blizu tega. Steklo je tako močno tudi zato, ker te prime, da bi zadevo zafasal po tleh.
Kakorkoli, danes sem svojo črpalko, ki je, kakor sva se z najboljšim možem dogovorila po Maksovem rojstvu, ne bom več potrebovala, podarila postonjski porodnišnici. So je bili res veseli, take stvari so tam ves čas v uporabi, doma se pa nam valjajo, ko dojenceljnom zrasejo zobki in začnejo žvečit šniclje. Predlagam, da storite podobno, če nimate v načrtu še kaj več od prve faze reprodukcije in bi jo utegnili še potrebovati.

Dan žena

Vselej je fajn dobit kakšno pozornost, ne glede na to, kakšen dan je. Poleg tega od dni kot so valentinovo, dan žena, materinski dan, pa konec koncev tudi dan mrtvih, najbolj služijo cvetličarji. So tile prazniki tudi spretno razporejeni, da ne moreš reči, da so preveč na kupu, ali pa da nimaš denarja, ker si kupoval otrokom stvari za novo šolsko leto ali ker so božično novoletni prazniki ravno mimo. Za eno malo rožico in čokoladko se zmeraj najde kak cekin.
In danes, ko sem šla v štacuno, sem srečevala moške s takim malo zamaknjenim pogledom in večina jih je v rokah nosila rožice; v teglčkih ali zavite v bel papir, ki se ga btw odstrani, ko rožico podarimo.

Meni je moj najboljši mož zjutraj previdno stisnil roko in me v hecu vprašal, če praznujem 8. marec. Po desetih letih zveze še vedno čuti to močno razdvojenost, da bi bilo najbrž fino kaj podarit, ampak kaj, ko to pri meni lahko sproži burno reakcijo. Bom povedala zakaj.
Že ves teden na eni od radijskih postaj oglašujejo, da bodo na 8. marec 8 žensk peljali na 8-urno razvajanje. Njihovi domači so jih morali na skrivaj prijaviti in obrazložiti, zakaj je ravno njihova žena, mati, sestra, hčer,... prava za takšno razvajanje. Ena se je prijavila kar sama, ker je rekla, da njen dedec še v življenju ni napisal ničesar na računalnik in da, roko na srce, najbrž tudi nikoli ne bo, ona pa si takšno razvajanje resnično zasluži. Močno verjamem.

Ko sem pred tole porodniško hodila v službo, sem najpogosteje uporabljala javni prevoz. Največkrat bus, redkeje vlak. Zjutraj ali popoldne, včasih tudi zvečer. Najpogostejši uporabniki javnega prevoza so dijaki in študentje ter ženske srednjih let. O teh sem mnogokrat razmišljala. Zjutraj vse skuzmane, z narastkom v laseh in frizuro, ki bi bila počasi za k frizerju, v kakšni oguljeni bundi ali plašču, z mal ponošenimi čevlji, popoldne pa obvezno z vrečko iz štacune, v njej pa najnujnejše za hitro kosilo ali večerjo, odvisno od tega, kdaj so se peljale domov. Potrpežljivo so čakale, ko se je bus zataknil pri izvozu za Vrhniko, ker semafor ob prometnih konjicah ne požira navala z avtoceste. Včasih so odkucale na mobi in se javile, da bodo mal zamudile, pa malo so povprašale, kako je šla kontrolka, pa če je kdo kaj pospravil po kuhinji.

Tega, da večino žensk, ki pridejo popoldne iz službe, kjer se btw še vedno dogaja, da so za enako delo plačane manj kot njihovi moški kolegi, čaka še vsa kuharija in pucunga po bajti, da morajo najti še malo volje, da mularijo počekirajo, da še ni čist zabredla, da povprašajo mal po šoli, mal po prijateljih in malo po življenju v obče.

Mama je mama, brez nje lajf ni isti in mu nekaj manjka. In pol ta ženska z avtobusa v reklamah in po opravljivih cajtngih vidi, da bi bilo fino imet lepe nohte, pa deset kil manj, pa da vsaka rit lepše zgleda, če nosiš visoke pete, in so pol malo zakomleksane.... Pa sploh ne vejo, da so se za tist dan že čist presegle, ko so po napornem šihtu zrihtale še žehto, večerjo, rože in bile na govorilnih urah.

Zakaj? Ker jim tega nihče ne pove. Takrat, ko bi bilo treba. Ko bi bile za to najbolj hvaležne.
No, pa naj se vrnem na radijsko akcijo razvajanja osmih žena. Verjamem, da so si vse do zadnje to res zaslužile. Ampak moj point je, da jim je treba pomagat, ne pa za osmi marec prinest usrano rožo. Rožo ji lahko prinesete tudi za peti, šesti, sedmi in deveti marec, vse to nabijanje o neumornih, delavnih klenih ženskah, mi pa, prosim, prišparajte.
Ženske pa raje do časa povejte, da vas vsakodnevna rutina ubija, da zaradi mulcev vstati desetkrat na noč ni herojsko dejanje, ampak čista muka, da vsakodnevno razmišljanje in izvedba večerje nista izziv, ampak mora. Ter da lahko mirno izpustijo tiste rože, ampak naj jim odnašanje smeti, vrtenje po kuhinji in pucanje po bajti pride v kri. Same smo si krive, če furamo tako cankarjansko bedo, vsi naokrog pa nam za osmi marec čestitajo za nadzemeljsko razdajanje.

Drugače pa ja, darila je zmeraj fino dobivat, osmi marec gor ali dol.

Pasti facebooka

Razloga za tale zapis sta dva; bedno vreme in adeno virus, ki oba povzročata, da nos pomolim iz bajte le, če grem v štacuno ali peljem katerega od čmrlov k zdravniku. Zlasti slednji razlog, ki med drugim povzroča drisko, bruhanje, oteklo grlo, več dni trajajočo vročino in bolečine, podobne bolečinam ob gripi, je v naši hiši spremenil termine spanca. Podnevi je mir po nekaj ur, ponoči pa včasih ne spimo niti eno uro skupaj.
In tiste dnevne ure, ko vsi vročični zaspijo, jaz sufram po internetu. Precej časa prebijem na facebooku, kjer se včasih počutim že prav voajersko, saj si lahko ogledam slike prijateljev mojih prijateljev, njihove poročne slike, slike novorojenčkov, ki so pravkar pokukali na svet, slike začetkov in koncev nekih shujševalnih diet in podobne zadeve. Včasih se ob kakšni sliki zazdim sama sebi prav vsiljiva, a slike so prav zato tam. Da si jih lahko vsakdo ogleda. Na facebooku lahko vsak o sebi ustvari natančno takšno podobo, kot želi. Razen...
Ja, pri vsaki stvari je tako. Tudi pri facebooku. Razen, če nekdo drug o tebi ne objavi nečesa, kar si sam ne bi želel pokazati javnosti. Kakšna fejst pijana slika z žura, ki se ga ne bi rad več spomnil, svojih osnovnošolskih slik, ko si nosil frizuro ala osemdeseta ali sliko, ko objemaš nekoga, s katerim si danes sploh nisi več blizu. Pa navajam zgolj bolj mile primere...
Dvakrat v tem mojem voajerskem tednu sta me dve fotografiji, do ene sem priklikala povsem naključno, drugo pa sem poiskala, kar malo vrgli iz tira. In mi dali misliti, da facebook sploh ni tako nedolžna stvar, kot je videti na prvi pogled.
Prva je bila fotografija mrtvega novorojenčka, ki jo je ob prvi obletnici njegovega rojstva v njegov spomin objavila njegova mama. Povabila je svoj fb prijatelje naj se virtualno udeležijo spomina na njegov prihod na svet. Novorojenček je bledo moder, z udarninami na obrazu in okrvavljenimi ustnicami. Takih fotografij nismo vajeni. Vsi novorojenčki na fotkah so polnih lic in rožnati. Stvar mi je dala misliti. Vem, da novorojenčki tudi umirajo in da spomin nanje za njihove bližnje ne zbledi, saj so kljub kratkemu življenju zanje obstajali in jim pomenili vse na svetu. Ampak kaj fotografija da naključnemu fb obiskovalcu, ki je priklikal do nje?
Druga pa je zloglasna fotografija ogrizenega Baričeviča. Tukaj ne bom razpravljala, če se mi zdi sporno to, da jo je na mestu nesreče nekdo posnel, pač pa zgolj to, da se je znašla na facebooku. Stvar je obrnjena na štos in stran ima nekaj čez 400 registriranih oboževalcev, ogleda pa si jo lahko vsakdo v fb mreži. Razmesarjeno truplo. Me zanima, kaj bi si kdorkoli od nas mislil, če bi videl v prihodnost in izvedel, da bo fotka njegovega trupla obkrožila svet. Ni ravno prijetna misel, kaj?
Mar res ni očitno, da ni zdravo objavljati zasebnih fotk vsepovprek na internetu? Ste pomislili, da jih lahko kdorkoli zlahka zlorabi, izve o vas popolnoma vse, o vseh stvareh, ki so za vas najsvetejše?
Fb profil zna dandanes ustvariti vsak prvošolček, fotografirat z digitalcem ni nobena umetnost, nalimat slikco na net tudi ne. Od hormonov podivjane najstnice pecajo sošolce s svojimi (napol) nagimi fotkami, na katerih so si blazno všeč in upajo, da bodo tudi drugim. In te fotke so potem gor. Za vsakogar.
Ma, mogoče se spreminjam v staro tercijalko, ampak jaz bom (še dobra tri leta imam cajt) poskušala svojim čmrljem razložit, da so določene stvari samo za določene oči.

Grrrrrrr!!!

Zima nam je radodarno postregla s snegom in vse je lepo belo, kot pozimi mora biti. Januar je kot s koledarja, nima smisla brenčat, da je snega preveč, da so ceste slabo skidane in da je z vozičkom težko it na sprehod. Ja, spomladi bo vse lažje...
V petek sem tako sprijaznjena odpravila po opravkih. Peš, z malim v vozičku. Hvala bogu vsaj on ni delal problemov, so jih drugi zadosti. Najprej sva se odpravila v naš novi zglancani upravni center, razlog je seveda nek obrazec za dohodnino. Ampak o tem sem že pisala nekaj mesecev nazaj. Kaj čmo, leto kar leti okrog, nekatere stvari se pač ne spreminjajo.
In do novega upravnega super duper centra lahko z vozičkom prideš le tako, da se najprej zagrizeš v hribček do knjižnice in prek parkirišča do stavbe. Po cesti nima smisla, pločnik ni skidan, že tako je ozko, ena mama z vozičkom je lahko precejšnja ovira.
Ko sem vsa prešvicana prigurala do parkirišča pred centrom, je bil na koncu ozke potke, po kateri sem rinila voziček, visok kup snega levo, visok kup snega desno, parkiran srednje velik kamion z oznako Komunala Cerknica. Nisem mogla naprej, nazaj ni imelo smisla. Pa sem se malo razgledala in malo naprej opazila tipa, ki bi lahko sodil za volan omenjenega tovornjaka. Ampak on mene kao ni opazil, ker je kao zavzeto telefoniral. In sem nekaj časa čakala, potem pa mi je dobri bog poslal na pot znanca, bivšega soseda, ki je zagazil v globok sneg in sva s skupnimi močmi dvignila voziček s spečim malčkom, da sem lahko nadaljevala pot.
Ampak kdor me pozna, ve, da ne bom šla kar naprej. Šla sem do tipa, ki je imel, mimogrede, na jakni enak napis kot na kamionu, in ga vprašala, če je tist tovornjak njegov. Je rekel, da ni. Najbrž sem bila videt fejst razkurjena. Pa sem rekla, če je prepričan, in je spet nekaj momljal in pritiskal tipke na mobitelu. Takrat sem se počutila kot ekonom lonec in sem morala dat paro ven. Da ga je lahko dvakrat sram, sem zaključila besnenje, ker razumem, da se zgodi, da zaparkiraš edino pot, ampak, da vidiš, da se en matra zaradi tebe, pa se še zmeraj delaš, da telefoniraš, potem pa tajiš, da si ti kriv za ves matr, hkrati ti pa na obleki piše, da si ti tista mona, katere kamion stoji na napačnem mestu. Fuj in fej, dvakrat sram te je lahko, sem še tulila, ko sem že potiskala voziček proti Centru.
In glej ga zlomka, popoldne se podobna stvar dogodi na smučišču, kjer naša šjori na tečaju dela svoje prve smučarske korake, tako kot še 50 drugih otročičev. En fotr, s črnim terencem, kakopak, že dva dni parkira na sredini edine cestice, ki vodi do vznožja smučišča. Ne jebe žive sile, zaparkira nekaj avtomobilov, dostop do zgornjega parkirišča in onemogoči staršem, da bi svoje utrujene mladičke na sankah odvlekli do svojih avtomobilov.
Drugi dan tečaja ga ujamem, kako sedeč v svojem majti terencu kaj drugega kot telefonira. Mu potrkam na šipco in razložim, v čem je problem. Ga sprva niti ne gane. Potem pa mu zagrozim, da zna imeti terenec ob naslednjem srečanju kako prasko. In to ga je, primitivca premaknilo, da je tretji dan parkiral malo bolj ob robu cestice, vsaj mimo se je dalo prit.
Se mi zdi, da način parkiranja veliko pove o značajskih potezah lastnika vozila. Primitivca opaziš na kilometer.

Dva devet je bil en bedn let

Naj v uvodu razložim - naša šjori ima ob četrtkih popoldne gibalne urice. Tako se cela familija ob pol petih odpravi od doma, ata gre v službo, jaz pa z mulci v telovadnico. Tam malo preoblečem, preobujem, dam jo lulat in nekaj pit in v roke kuponček za uro vadbe. Potem se z dvema prijateljicama, ki imata enako stare otroke, usedemo v avli šole, saj je tistih 45 minut premalo za kaj opravit in zadnjič je ena od njiju pripomnila, da imamo bralni krožek, samo kakšno knjigo bo še treba prebrat.
In ko smo prejšnjič izmenjale informacije, smo ugotavljale, da je bilo 2009 eno bolj slabo leto. Sekala je recesija, vsaka familija je doživela kaj slabega in če sama pobrskam po mojem letu dva devet, ni bilo eno boljših. Ni bilo nič kaj lepo leto in to smo se strinjale vse tri, pa naj povem še to, da smo to leto vse postale drugič mame.
In potem sem včeraj pisala voščila. Jih nikoli nisem jemala kaj resno. Bolj neka obveznost, ki pride na vrsto konec leta in je zoprno, če koga pozabiš, on pa tebe ne. In ko sem razmišljala, kaj vse se je komu zgodilo v letošnjem letu, so voščila kar sam letela izpod prstov. Če pogledam, kaj komu želim, da bo v prihajajočem letu bolje kot letos, želje postanejo kar klasične; mir, zdravje, uspehov...
Kakorkoli že; vsem, ki berejo moj blog iskreno želim:
Čim manj obremenjevanja s stvarmi v službi, čim manj zateženih šefov in opravljivih sodelavcev,
veliko časa in zabave s svojimi dragimi, dobre medsebojne odnose, veliko časa za stvari, ki vas zanimajo, pa zanje ne najdete časa; veliko časa za spanje, crkljanje, kuhanje, športanje, kofetkanje, za vse stvari, kjer čas kar leti; veliko poguma in moči za nove začetke, karkoli že imate v mislih, čim manj strahu, trpljenja in bolečine; finančno, čustveno in duševno uravnovešenost, dooooolg sproščujoč dopust, kjerkoli vam je že lepo, in seveda polno zdravja vam in vašim bližjim; ker če tega ni, ni nič.
Evo, to je to. Upam, da nisem česa pozabila.
Da bo dva deset en luštn let, kakorkoli že pribremzamo do njega.

Zadnji steber socializma

V soboto sem se po dooolgem času spet znašla v službi. Ne, nič kaj delovna nisem bila, našo šjori sem peljala na Dedka mraza. Pri nas so do predstave in darila upravičeni otroci zaposlenih v starosti med 2-6 let. Če pa je otrok mlajši ali starejši, lahko za vse to razkošje doplačaš 25 evrov.
Ne poznam prav dosti služb, kjer bi bil za otroke zaposlenih organiziran prihod Dedka mraza. To so ostaline nekega prejšnjega časa, ampak moram reč, da otroke to navdušuje. In ko sem imela pol ure čisto zase in sem v poltemi sedela v studiu 1, moj otrok pa je spremljal eno zelo simpatično lutkovno predstavo, sem razmišljala, da so bili pretekli časi otrokom bolj prijazni kot današnji.
Če odštejemo, da so bili prvi zlogi v Prvem berilu TITO, NAŠ TITO in da smo imeli celodnevni pouk do 15-ih, so se otroci več igrali, imeli več prostega časa, manj interesnih dejavnosti, manj domačih nalog in konec koncev Dedka mraza, ki je prinašal darila.
In pri nas v službi to še vedno laufa. Nekaj ljudi ima zato poleg svojega rednega dela kar nekaj organizacije s predstavo, vabili, darili, sponzorji in konec koncev nekdo se našemi v toplo kučmo in dolg plašč, si nadene brke in brado in nekaj sto otrok posadi v naročje ter sprašuje, kako se imajo v vrtcu in če ubogajo starše. Da ne govorim, da je nekaj punc pripravljenih obleči srebrne kostume snežink in med otroki krožiti s košarami bonbonov, naša jih je kar dobro basala.
Darilo je vedno domišljeno in kvalitetno. Kakšna starosti primerna družabna igra, posteljnina, sestavljanke, lani sva dobili taveliko škatlo lego kock, pa kaj sladkega.
Kakorkoli že, ta ostalina prejšnjega sistema mi je všeč. Naši šjori pa tudi. Ko sva odhajali je spraševala, kdaj spet prideva k fantku s piščalko.
Skupaj čez eno leto, jaz pa se vračam že poleti.

Veseli december

Še malo in bo zopet tu... Mesec, ki ga od vseh mesecev najtežje prenašam. Pa ne zato, ker je december sinonim za zimo, kar pomeni sneg in mraz, česar tudi ne ljubim preveč, pač pa zaradi trušča, ki se ga dela okrog praznikov.

Pa stisnem zobke - zaradi mulcev, ki jim mogoče december res prinese kaj čarobnega, ker še verjamejo v lepe stvari in ker čutim eno dolžnost, da jim naredim ta čas prijazen in nepozaben. Zraven pa, priznam, včasih prav trpim.

Najprej me v štacunah zmoti, da je smrečica postavljena že sredi novembra. To pomeni, da če jo doma krasiš na božični večer, si že več kot en mesec v zamudi. In to pri mulariji nekaj šteje.
Potem so tu darila. Seveda jih rada prejemam, ampak tole decembrsko obdarovanje je tako na silo. Nujno se moraš spomnit, kaj potrebuješ - da ne bi dobil kaj, česar ne potrebuješ, in tudi sam razmišljaš o unikatnih darilih za najmanj dvajset ljudi. Meni je to muka, zato se spustim v znani vrtinec flaš, kafetov in bonbonijer, ki se ob letu osorej včasih vrnejo nazaj.
Že novembra povem, da ne rabim nič in to ne pomeni - najraje bi kar dinarčke - ampak res nič. Pa še nobeno leto ni šlo skozi...

Potem so tu darila za mularijo. Vem, da nič pri njih pač ne gre. Ampak tu sta dve babici, ena prababica, prijazni sosedje, dedek mraz v službi, prijatelji in... kakšna starša bi pa bila, če pod smrečico ne bi bilo vsaj nekaj malega za mulca? In potem gazim po teh igračah, pizdim, ker jih moram pospravljat, konča pa se tako, da jih enkrat poleti napakiram v črno vrečo in nesem na podstreho, saj niso več zanimive. Takrat si sicer obljubim, da ob prihodnjem decembru mulci dobijo izključno to, kar potrebujejo, ampak do zime to redno potisnem v podzavest.

In na koncu je tu veselo žuranje. Te žurke za novo leto so zmeraj nekaj na silo. Meni so všeč spontana srečanja, ki prerasejo v žurko, ko se po špajzu pobrska, kaj bi se dalo ponudit ali če je še kaj vina. Tisto rihtanje in planiranje za novoletni večer bi brez problema lahko izpustila. No, saj zadnja leta, odkar imamo mulčke, je to največkrat tako. In it spat ob desetih ni noben zločin, saj si naslednji dan sposoben it na daljši sprehod ali zlest na kak hrib, vse ostalo pa miruje in to ima tudi poseben čar.

Ja, sem se malo izkašljala. Pač ne maram novoletnih praznikov, po moje je to gensko pogojeno. Nihče od moje familije jih ne. Mam pa rada recimo, prvomajske. Tako da čist cepljena proti praznikom tudi nisem.

Ampak se bom tudi letos potrudila in poskušala brez slabe volje krasit drevešček (in ga po 5. januarju z veseljem tudi pospravit), kupovat in zavijat darila, pogledat izvrsten novoletni program na nacionalni televiziji in vztrajat do polnoči, da dvatisočdesetemu vsaj nazdravim, preden se odvalim spat. Mogoče sploh ne bo nihče opazil.

Moja jutra

Že nekaj mesecev, odkar imamo malega in sem v spalnici ostala sama z dojenceljnom, so moja jutra prav posebna. Pravzaprav ni neke prave noči. Modri uči, ki spančkajo v zibki poleg postelje, se odpirajo redno, na dobri dve uri, ko se s krajšim zamikom odprejo tudi mala usteca in tulijo, dokler se ne zamotijo s požiranjem. Popolnoma so modri uči odprti med pol peto in peto zjutraj, ko mala slinasta usteca utišam le, če po hranjenju tudi vstanem.

Najprej počekiram, če je pokonci tudi sosed. Pred tedni je nabavil pasjega dojenčka in razsvetljen vrt kaže na to, da tudi eni rjavi pasji uči gledajo in ne morejo več spati. Potem modre uče preoblečem in previjem, ker en lulček živi popolnoma svoje življenje in redno zmoči pižamico in bodi in tako se modri uči najhitreje prehladijo. Potem lastnika modrih učev zavijem v dekico in posadim v ležalnik na mizi. Skuham čaj za oba in zložim čisto posodo iz pomivalca in vanj naložim umazano. Vmes prižgem radio in poslušam prve novice. Modri uči me spremljajo in tlačijo roke v usta. Če imam piškote, jih pomakam v čaj, vmes se pačim modrim učem, ki jim preseda, ker se slika premalo giblje in bi radi več akcije. Če me zebe, si čez pižamo vlečem kakšen pulover in obuvam nogavice. Vmes skočim umit zobe in lulat, če modrim učem medtem uspe obdržat zaprta usta. Drugače kaj od tega preskočim.
Zadnje dni modrim učem zjutraj v slinasta usteca tlačim sadno kašico. Kakšen dan jim sede bolj kot navadno, vsekakor je treba po tem fejst očistit lička, vrat, moj pulover in ležalnik. Potem se modri uči preklopijo na polovico in usta začnejo piskati. To je znak, da lastnika modrih učev obrnem horizontalno, zatlačim dudo, sedem na telovadno žogo in guncam. Vmes, če imam srečo, na radiu zavrtijo kakšen dober komad. Ura se bliža sedmi. Sosed se z družino že počasi poka proti Ljubljani.
Ko so modri uči že na tričetrt zaprti, se s truščem odprejo vrata sobe, kjer do takrat mižita druga dva para učev. Modri uči z bosimi nogami in hlačnicami, nagubanimi pri kolenih, pritečejo v sobo in poročajo, da "ati še ni pustil vstat, ampak da niso ubogali". Polupčkajo že skoraj trdno zaprte modre uče v mojem naročju in gredo lulat na kahlo.

Modri uči v mojem naročju omagajo. Mlahavega lastnika odnesem v spalnico, položim na posteljo in toplo pokrijem. Spokojno dihajo in iz ustec se jim cedi od kašice umazana slina.

Vrnem se v dnevno sobo, drugim modrim učem obujem nogavičke in navlečem pulover, pogrejem mleko in naredim kakavček. Modri uči so zadovoljni in usteca zadovoljno lapajo. Potem iz sobe pride še en par zmatranih rjavih učev in s hrapavim glasom vpraša, kaj dogaja. Temu se reče smena.
Ura je skoraj pol osmih. Kar padem v posteljo poleg trdno zaprtih modrih učev in zaspim ne da bi slekla pulover in sezula štumfe. Tako ali tako ne bo dolgo trajalo, ko se bodo modri uči spet odprli...

Loški komšiluk

Star slovenski pregovor pravi, da je dober sosed boljši od desetih stricev in moram se strinjati s tem. Ko sva pred dobrimi petimi leti prišla v stik s sosesko, kjer živimo danes, si nisem predstavljala, da so lahko še kje takšni medsosedski odnosi, kot so bili včasih. Ob zidariji so pogostokrat pomagali prav bodoči sosedje in najboljši mož še danes odluta "pogledat, česa se je lotil kateri od sosedov".

Predvsem sosedje moškega spola natančno vedo katero orodje in material poseduje kateri sosed in izposoja laufa bolje kot v knjižnici. Najbolj hecno je to, da ko najboljšega moža ni doma, pa si pride kdo kaj sposodit, jaz dvignem roke - pojma nimam, kje ima spravljeno kakšno stvar, sosedje pa to vedo ravno tako dobro kot on.

Sosedje s(m)o redni gostje na otroških rojstnodnevnih zabavah, skupaj praznujemo novo leto, prvi maj, pečemo kostanj, poleti kdaj zaroštiljamo, odkar je eden nabavil sač, tlačimo pod pepel hobotnice in piščance, v kotlu kuhamo dobrote na žlico.

Če mi ob nedeljah zmanjka sestavin za kuho, si pri sosedah izposojam jajca, sol in enkrat celo radensko, pri meni se dobi makarone, limone in lovilce madežev za v pralni stroj. Ob dolgočasnih vikendih, ko zaradi slabega vremena ne moremo ven, se izmenično dobivamo na kofetkih in borovničkah.

Vrhunec našega druženja pa pride na prvi septembrski vikend. Pravljične tri dni in tri noči traja t.i. loški žur, ko se vsi sosedje zberemo na dvorišču najbolj gostoljubnega soseda, novopečeni starši častijo odojka, pivo teče v potokih, vsi smo tam na vseh petih obrokih dneva, vključno s pečenimi jajci za zajtrk in govejo juhico za kosilo. Otroci uživajo ob športnih igricah, tastari pa lahko klepetamo ure in ure, takrat imajo vsi čas in nikomur se nikamor ne mudi. Takrat izvemo vse tiste stvari, za katere med letom mogoče zmanjka časa.

Rada sem doma na Loki. Čeprav nam vlak sopiha manj kot petdeset metrov od glave, je tukaj zame najbolj miren kraj na svetu. Rada grem v coklah in moževem velurju "en krog", saj bom vselej srečala kakšnega soseda in z njim malce poklepetala.
Moji starši soseski kjer živim, vselej rečejo komšiluk. Res smo en tak lušten komšiluk. In res ne bi hotela živeti na nobeni drugi lokaciji.

Dve desetletji Barbike

Khm, saj mi je kar nerodno, ampak ja, sva se pustila prepričat in sva kupila barbiko. No, malce vzgojno sva jo nekaj časa pogojevala s tem, da si jo bo mala zaslužila takrat, ko bo zvečer zaspala, ne da bi moral nekdo od naju dežurat zraven. Ker to je pa bila včasih mora. Po uro in pol je včasih eden od naju sedel na enem trdem, škripajočem stolu in skušal z mirnim glasom malo prepričat, da je treba zaspat. No, včasih je šlo v desetih minutah, ampak to je bila bolj redkost.

Potem pa je v enem katalogu zagledala barbiko. "To rabim," je rekla - evo, ena prvih umetno ustvarjenih potreb, sem si mislila, ampak sva se z najboljšim možem dogovorila, da jo bo prinesel eden od treh dobrih decembrskih mož. Ker pa je kar vztrajno težila s to barbiko, sva rekla, da jo dobi prej, če gre zvečer sama spat v svojo posteljo.

Saj ne bom rekla, da je šlo čisto gladko, ampak po tednu dni je bilo, kot da nihče od naju nikoli ni izgubljal živcev na tistem škripajočem stolu. Pa smo šli po barbiko. Sva ji pustila, da je v tisti množici barbik izbrala, kar se ji je zdelo lepo. Izbrala je mušketirko. In plačala sva 30 evrov.
Barbika je v časih, ko sem bila jaz mula, veljala za višek igračk za punčke. Spremljal jo je pridih inozemstva, saj se jih pri nas ni dobilo. Kot začarana sem zijala v barbiko moje sosede, ker se ji je ponoči svetila z zvezdicami posuta obleka. Potem sem težila in dobivala barbike, ampak nobena ni bila tako lepa kot sosedina.
Končni seštevek: šest plastičnih, dolgonogih, nesorazmernih barbik, ki sem jim v najstniških letih postrigla lase, pobarvala oči, polomila nekaj udov, drugo škodo je na njih naredil naš pes. Pristale so na podstrehi, od koder jih je babica prinesla, da se bo z njimi igrala naša šjori.

In ko sem imela v rokah novo in staro različico, sem opazila kar nekaj sprememb, ki jih je Barbie doživela v zadnjih dvajsetih, petindvajsetih letih. Nova ima rjave lase, moje so bile vse bjondine, ima manjša stopala, še ožji pas (ja, je mogoče), oblikovano zadnjico in popek, manjše joške(!) in naj se sliši še tako vulgarno, noge so moje premikale le naprej in nazaj, tale tanova jih tudi narazen in skupaj. Mogoče pa zgolj zato, ker je mušketirka.

Jaz srčno upam, da se ta podoba ne bo vtisnila preveč v hčerino podzavest. Bejba res ni lepa, ni niti sorazmerna - noge ima, glede na dolžino trupa, vsaj za polovico predolge, številka stopala pa je tam nekje 28. Nosi grozljive vamp škornje, ki upam, da se bodo sčasoma poizgubili, mušketirska maska, ki je lahko tudi kronca, je prišraufana v glavo.

Upam, da ne bo kdaj mislila, da mora zgledat kot barbie. Ker pol sem vzgojno pogorela.
Ampak tile večeri, ko imamo ob osmih zvečer v bajti mir, so pa zlata vredni.

Rozike in plavčki

Zima je tu in naši šjori so vse zimske stvari premajhne. Klasika. Poleti je očitno tako zrasla, da lahko odpišem vse lanske cunje in se lotim nabave novih. Tako sva včeraj z najboljšim možem dopoldne odšla po štacunah, šjori je bila v vrtcu, malega sva spečega prepustila babici.
In sva šla. Že občutek, da sva sama v avtu mi je bil čuden, kar naprej sem se obračala, da bi pobrala kakšno stvar ali popravila dudo. Ampak ko sem enkrat padla v filing "biti brez otrok", je bilo pa prav luštno.

No, štacune so bile polne otroške zimske robe, tudi cene so, moram reči, ugodne. Tako da nevede tam pustiš mnogo več denarja, kot si sprva nameraval. Kar me moti, in to je najbrž opazil vsak starš, ki ima otroke različnega spola, da ne moreš kupiti oblačilca, ki bi ga drugi otrok lahko ponosil za prvim. Ni variante. Obleke za punčke so v devetdesetih odstotkih roza ali vijolične, nekaj malega je modrosive, ampak tam je gotovo prišita kakšna rožica ali metuljček, ali pa so krojene "po žensko". Tudi fantovskim oblačilcem se jasno vidi, da so za fante, bodiji imajo prišite majhne kravatke in metuljčke, barve so kombinacija temno zelene, rjave in zemfaste, skratka, nobena punčka jih ne bi nosila za svojim bratcem in bratca bi zafrkavali vsi v vrtcu, če bi mu mama zjutraj oblekla kaj, kar je pred časom nosila sestrica.

In potem sem se začela spraševati, ali nismo potrošniki sami krivi, da nas fopajo s takšnimi podmuklimi marketinški prijemi, da je roza za punčke in modra za fantke. Zakaj ne zatežimo za otroške cunje v rumeni, oranžni ali rdeči barvi, ko se odpravimo kupovat za svoje otroke? Kdaj otroci pravzaprav prerastejo roza-modro fazo, in začnejo nositi druge barve? A je dvoletni fantič v rumeno-belo-roza popolnoma ohranjeni črtasti majici res lahko tarča posmeha? A je fora te delitve res samo v kovanju dobička?

Ker nam se podstrešje šibi od cotk vseh odtenkov roza, ki jih mali ne bo mogel ponositi, razen mogoče kakšne pižamice in pa žabic, ki pa jih javnost zagotovo ne bo ugledala.

Pa da se vrnem na začetek štorije. Nabavila sva še več, kot sva mislila, šjori bo vso zimo lepo in toplo spedenana in kapa se bo barvno ujemala z rokavicami in bundo. Dvomim pa, da bo imel čez tri zime mali kaj od tega najinega včerajšnjega nakupovanja. Razen, če do takrat ne lansiramo, da je vijolična hudo modna barva za fantičke.

Branje

Če kaj pogrešam iz mojih "predfamiljarnih" časov, je to branje knjig. Branje kadarkoli, ko se ti pač zazdi in lahko traja ure. Tega že nekaj časa ni več in moram priznati, da mi manjka. Včasih si zvečer odnesem kakšno bukvico v spalnico, ampak se sama sebi zazdim koza, ker ne spim, ko mali spi, kajti ko je buden, spanje zagotovo odpade. Pa tudi zaspanost me premaga. Oči se mi začnejo zapirati po nekaj prebranih straneh, pa z listi ne smem šuštet, ker prebudim dojenčka, pa tako naprej.

Včasih sem največ knjig prebrala na morju. Madona, to je meni en tak poseben užitek. Sediš pred šotorom, v senčki, bereš dobro knjigo, ko ti je vroče, se pokneš v morje, posušiš na sončku, kaj poješ in spet bereš...

No, odkar sem mama, to ni več tako. Zdaj imam na morju komaj kaj časa, da prelistam kakšno staro Jano. Ma sej se ne pritožujem, ampak branje pa res pogrešam. Če nekaj tednov ne preberem nobene knjige, dobim občutek, da mi krnijo možgani, da razmišljam samo še krmljenju, previjanju, žehtah in podobnih gospodinjskih stvareh. Zadnjič mi je pa prebilo. Sem šla z dojenčkom v naročju v knjigarno, v borih 10 minutah izbrala štiri žepnice in na blagajni pustila skoraj 50 evrov. In zvečer, ko sta mladička zaspala, sem načrtno brala.

No, in tale knjiga z naslovom Pride ženska k zdravniku..., me je res potegnila. Med branjem sem malega podojila, uspavala in spet brala. Po res dooolgem času me je neka knjiga tako zelo pritegnila in njena vsebina tako zelo ganila, da sem jokala kot dež. Potiho sem hlipala, da ne bi koga zbudila, in smrkala v robec. Knjigo sem prebrala nekaj minut čez eno ponoči, kar je za moje pojme čista izguba časa, saj se po pol drugi uri naš dojencelj zbuja vsaki dve uri in se dokončno prebudi okrog petih. Zjutraj sem bila sicer podrta, ampak imela sem en tak dober občutek, da sem vseeno nekaj dobila... V glavnem, jo toplo priporočam, če je še niste prebrali. Ima tudi nadaljevanje, ampak zaenkrat samo v trdi vezavi, zato je cena malček visoka. Bom mirno počakala na mehko vezavo in se vmes malo naspala.

Kako dobro vas pozna vaš poštar?

Ste se kdaj zamislili, da imate v svoji bližini nekoga, ki vas pozna vsaj tako dobro kot vaš najboljši prijatelj ali zakonec, če ne še bolje?

Jap, to je vaš poštar. Sicer sploh ni nujno, da se pogostokrat srečujeta, on vseeno natančno ve, kakšen človek ste. Točno ve, ste poročeni ali ne, koliko otrok imate in kdaj je k hiši prišel novi družinski član. To vse lahko razbere, ko vam dostavlja modre kuvertice s CSD-ja. Ko pride s šopkom ali voščilnicami, imate rojstni dan. Ve, ali ste med sorodniki priljubljeni ali ne, po količini voščil, ki jih dostavi. Ve, kakšni so vaši hobiji, saj vam dostavlja revije. Ve, ali ste naročeni na Delo, Slovenske novice ali Dnevnik. Časopisov sicer ne dostavlja poštar, imate pa nalepko na kaselcu. In kateri časopis dnevno berete, pove veliko o vas.

Potem pozna revije, ki prihajajo za vas po pošti, približno se mu tudi sanja, kaj naročate prek neta. Ve, kdaj ste kaj dedovali, kdaj se pravdate s sosedi in podobne stvari s kuvert, ki jih pošiljajo sodišča. Povedati bi znal tudi, koliko ste pravzaprav doma. Ali vam priporočeno pošto preda v roke ali jo morate vselej it iskat sami na pošto, iz tega lahko sklepa ali delate veliko, ali ste na porodniški ali pa morda brezposelni.

Ja, ja, poštar je car. Dobro pozna vaš življenjski standard, saj vidi, kje živite in pozna avtomobile, ki navadno stojijo pred hišo. Vidi, če vam hišo čisti hišna pomočnica ali vrt okopavate sami. Mirno lahko pove, kakšen človek ste po tem, ali ga komaj pozdravite, ali mu pod nos vsakič, ko morate kaj podpisat, tiščite šnopc, ali se mu nasmejete, ali črno gledate in se pizdite, če s pošto kaj ni v redu. Vidi, če po bajti paradirate v štiklih ali imate že leta isto trenerko in strgane šlape. Marsikaj vidi in marsikaj sliši. Zavoha tudi, kaj čmajžite v svoji kuhinji. A zadiši po kompotkih, marmeladkah in biskvitkih ali pa imate v hiši težje vonjave. Zlahka tudi pove ali ste pasje- ali mačjeljubci.

Mogoče se vam zdi, da vam manjka dobrih prijateljev, ki bi vas poznali v globino duše. Eden vam vsak dan dostavlja pošto.

Moram našega enkrat ob priliki vprašati, kako mu je sploh ime.

Bloganje

"Sem mislil/a, da nimaš cajta, zdej pa blogaš," zadnje čase pogostokrat slišim. Ja, sem že nekaj časa razmišljala o tem, pravzaprav sem se v bloganje prvič resno poglobila pred dobrim letom dni, ko sem za Tednik pripravljala prispevek o tem. Sem poiskala najbolj branega slovenskega blogarja, pa znane Slovence, ki blogajo, med njimi eno misico, pa Jonasa, pa še en kup drugih sem preklicala. Ker pa sem hotla pravzaprav prikazat, da je bloganje lahko včasih malo tvegano, sem potegnila eno vezico in za sodelovanje prosila sošolko iz gimnazije, ki je na blogu objavljala slikce in tekste o svojem sinku (Anita, še enkrat hvala).
Prispevek je kar uspel, a je sodil med takoimenovane "poletne prispevke". To so tisti, ki jih delamo pred dopusti in ker se julija sogovornike zelo težko dobi, so teme temu primerno "lahke" in malo manj tedniške. Ker je takšne prispevke mnogo lažje in hitreje narediti, jih je temu primerno več in urednik poljubno razpolaga z njimi. Žal mojega ni in ni uvrstil med tistih pet za objavo v oddaji in ko smo se po dopustih vrnili na delovna mesta, se je prispevek o bloganju še kar valjal po omari, potem je bilo pa oktobra že čisto brez veze, da ga objavi, ker so v prispevku vsi poletno oblečeni in bi se videlo, da je nastal že pred časom, pa še en takšen občutek sem dobila, da mojemu šefu bloganje ni ravno blizu. Da se mu ne zdi prav pomembno, te virtualne čira čare.
No, enkrat marca smo ga izbrisali, jaz sem se od takrat poigravala z mislijo, da bi imela svoj blog, kjer bi pisala in objavljala vse tisto, kar me zmoti, pa nimam pravzaprav nikomur povedati. In očitno je to udarilo ven ravno med porodniško.
Sem se pa odločila, da v svojem blogu ne bom izpostavljala nikogar drugega razen sebe, zato slik moje familije nikakor ne pričakujte. Nihče od njih tega ne potrebuje in roko na srce, če bi vam popolni tujec ali pa dobro, zgolj facebook prijatelj, pozvonil na vratih, ali bi ga vsak trenutek toplo sprejeli v svoj dom, mu pokazali poročne fotografije in otroka pri kopanju, pa še v bikinke bi se oblekli, da bi lahko ocenil vašo postavo? Po mojem tudi ne. Zato teh stvari tukaj žal ne boste našli. Sem pa vesela, če vas zanima, kaj pišem, pa tudi kakšen komentar bo prav zanimiv.

Državni goljufi

Hmmm, z davčno napovedjo je vsako leto križ. Pri nas jih pišem jaz, pa bi delo z veseljem prepustila komu drugemu, meni se vse tisto šarjenje po papirjih in računanje, če se vse ujema, zdi strašna izguba časa. Vem pa, da so ljudje, ki v tem uživajo. Pravzaprav jih mora biti kar precej, glede na število študentov na ekonomskem faksu. No, kakorkoli, potem nekaj izračunam, delim, pišem dodatne obrazce in čakam. Saj je malo podobno kuhanju ali pa mogoče bolj sajenju in sejanju, ampak tega ne maram tako kot kuhanja. Potem pa čez mesece pride poštar in za modro kuverto se je treba podpisati, osebno, tudi če najboljši mož nekaj brklja po garaži, jaz pa imam v prvem nadstropju umazane roke ali pa opravka z dojenčkom ali kaj podobnega. In ko odpiram modro kuverto, se grem nagonsko usest, če ti piše država, je bolje, da sediš. In potem zakuham. Sem ga pokvačkala jaz ali mutijo oni? Jaz sem zmeraj sama proti "njim". Grem stavit, da se z mojo dohodnino ne ukvarja zgolj en uslužbenec. Ali pač? Ker potem, ali je vsako leto isti, pa bi ga bilo treba zamenjat, ali pa je pokvarjena vsa tista žlota, ki greje stolčke na davčni upravi.
Letos sem junija dobila položnico za sto evrov, češ, dolžna si državi, ki te hrani, poravnaj dolgove.... In sem morala stvari prespat. Ne eno noč, par noči sem tuhtala, kje sem se ukalkulirala, da sem jaz njim dolžna. Potem sem pogruntala finto in (pozor, devet mesecev noseča) laufala na davčno in pisala ugovor. "Pozabili" so upoštevati obrazec o vzdrževanih članih, ki sem ga btw izpolnila in oddala do predvidenega roka (31. 1). To vem zagotovo, ker smo štiri babe v službi to izpolnjevale hkrati in oddajale skupaj. Tudi davčne tajnosti je včasih dobro početi v družbi.
Po oddanem ugovoru sem čakala dolge mesece, do prejšnjega tedna, ko je prispela nova odločba. Ves dan sem jo nosila v torbi, ker z dvomesečnim dojenčkom nikakor nimaš prepotrebnih dveh rok, ki jih potrebuješ za odpiranje kuverte. Zvečer sem jo odprla in ostrmela.
Oni so meni dolžni 685 evrov!!! Ja, na moj račun jih bodo nakazali 30 dni od datuma, ko sem na pošti prevzela odločbo. Presneta banda! Nobenega "oprostite, smo se zmotili..." Pokvarjenci! To je več kot znaša minimalna slovenska plača! Se pravi, da če bi tiste noči, ko sem tuhtala, prespala, bi državi prepustila eno mesečno plačo, se pravi, da bi en mesec delala zastonj. Banda! Pa še sto evrov so hoteli od mene, se pravi da sem pravzaprav privarčevala 785 evrov! Dobro, morda se ne strinjate z mano, ne maram računanja, zato je tudi izpolnjevanje dohodnine zame muka.
Mogoče mislite, da je moja reakcija pretirana in da se vsakdo lahko zmoti. No, pri meni se vsako leto in pred dnevi mi je prijateljica povedala, da se tudi njej. Vselej v njeno škodo. Me prav zanima, koliko takšnih nas je pravzaprav.