Maratonci

V eni pametni knjigi sem pred kratkim prebrala, da starši ne smejo namesto otroka odteči maratona, ampak ga morajo spodbujati in čakati ob progi ter mu ponuditi vodo in sendvič, ko to potrebuje.
Zadnja dva tedna sem metaforično stala ob trasi in s cmokom v grlu navijala za svoja mulčka, čeprav bi ju na trenutke najraje oba zgrabila, posadila v naročje in namesto njiju odlaufala dvojni maraton.
Začel se je namreč vrtec. Za tamalega prvič sploh, za šjori pa po dveh mesecih brezskrbnega počitnikovanja nova skupina, z novimi vzgojitelji, novimi otroki, le s peščico znanih obrazov.
Toliko tuljenja in solz še nisem doživela. Jokali smo pred vrtcem, v njem, po njem, podnevi in ponoči. Nehali smo jesti. Ponoči smo se zbujali in se izmišljevali vse mogoče finte, da nas ne bi morile jutranje obveznosti. Že vonj po vrtcu je v našo hišo vnesel nemir.
Prvi se je spodrepil tamal. Ko je pogruntal, da ga popoldne pridemo iskat ne glede na to, koliko jih je čez dan ušpičil, ga je vrtec začel prav zabavati. Je bolj ciganske sorte in je hitro ugotovil, da če fajn tuliš, prvi dobiš kosilo in imaš potem ogromno časa, da laufaš po igralnici in so vse igrače tvoje. Vsake toliko pa se ustaviš pri mizi in mečeš kocke drugim v hrano. Kmalu je dobil dva kompanjona, ki ga z veseljem posnemata in včasih njegova pobalinstva celo nadgradita.
Pri šjori ni šlo tako zlahka. Naletela je na skupino z edinim vzgojiteljem v vrtcu. In ji je nekako manjkal, khm, ženski princip. Naš punček misli, da je življenjsko poslanstvo, da si lep, da se žabice barvno ujemajo s krilcem, česar pa moški bolj ali manj ne opazijo. Vso presenečeno me je zjutraj v solzah prosila, naj ji oblečem trenirko in ni hotela obuti ničesar drugega kot plastične cokle.
K sreči se je po dveh tednih z dopusta vrnila druga vzgojiteljica, ki je prijazna in topla, za ranjeno dušico moje šjori pa je pomemben podatek, da med mulčki v igralnici špancira v zlatih sandalčkih s precej visoko peto. V dveh dneh je bila šjori ozdravljena. Nič več jokanja in prepričevanja, da je v vrtec TREBA. Ko me je zjutraj prosila, da bi rada jesensko krilce in nove žabice, sem si oddahnila. Ko pa je popoldne prišla iz vrtca in najboljšemu možu prišepnila, da je bila vzgojiteljica danes še lepša kot mami, sem vedela, da je ozdravljena.
Jutra zdaj minevajo spokojno. Ponoči spimo, za mizo spet jemo. Nič več tuljenja in prošenj, da raje v smrt kot v vrtec.
In smo spet pri maratonu... Prešli smo zgolj eno etapo. Bila je težka in fino smo se namučili z njo, ampak kmalu se je še spomnili ne bomo. Pridejo pa nove, maraton je dolga reč in upam, da imamo vode in sendvičev dovolj za celo traso....

Dan žena

Vselej je fajn dobit kakšno pozornost, ne glede na to, kakšen dan je. Poleg tega od dni kot so valentinovo, dan žena, materinski dan, pa konec koncev tudi dan mrtvih, najbolj služijo cvetličarji. So tile prazniki tudi spretno razporejeni, da ne moreš reči, da so preveč na kupu, ali pa da nimaš denarja, ker si kupoval otrokom stvari za novo šolsko leto ali ker so božično novoletni prazniki ravno mimo. Za eno malo rožico in čokoladko se zmeraj najde kak cekin.
In danes, ko sem šla v štacuno, sem srečevala moške s takim malo zamaknjenim pogledom in večina jih je v rokah nosila rožice; v teglčkih ali zavite v bel papir, ki se ga btw odstrani, ko rožico podarimo.

Meni je moj najboljši mož zjutraj previdno stisnil roko in me v hecu vprašal, če praznujem 8. marec. Po desetih letih zveze še vedno čuti to močno razdvojenost, da bi bilo najbrž fino kaj podarit, ampak kaj, ko to pri meni lahko sproži burno reakcijo. Bom povedala zakaj.
Že ves teden na eni od radijskih postaj oglašujejo, da bodo na 8. marec 8 žensk peljali na 8-urno razvajanje. Njihovi domači so jih morali na skrivaj prijaviti in obrazložiti, zakaj je ravno njihova žena, mati, sestra, hčer,... prava za takšno razvajanje. Ena se je prijavila kar sama, ker je rekla, da njen dedec še v življenju ni napisal ničesar na računalnik in da, roko na srce, najbrž tudi nikoli ne bo, ona pa si takšno razvajanje resnično zasluži. Močno verjamem.

Ko sem pred tole porodniško hodila v službo, sem najpogosteje uporabljala javni prevoz. Največkrat bus, redkeje vlak. Zjutraj ali popoldne, včasih tudi zvečer. Najpogostejši uporabniki javnega prevoza so dijaki in študentje ter ženske srednjih let. O teh sem mnogokrat razmišljala. Zjutraj vse skuzmane, z narastkom v laseh in frizuro, ki bi bila počasi za k frizerju, v kakšni oguljeni bundi ali plašču, z mal ponošenimi čevlji, popoldne pa obvezno z vrečko iz štacune, v njej pa najnujnejše za hitro kosilo ali večerjo, odvisno od tega, kdaj so se peljale domov. Potrpežljivo so čakale, ko se je bus zataknil pri izvozu za Vrhniko, ker semafor ob prometnih konjicah ne požira navala z avtoceste. Včasih so odkucale na mobi in se javile, da bodo mal zamudile, pa malo so povprašale, kako je šla kontrolka, pa če je kdo kaj pospravil po kuhinji.

Tega, da večino žensk, ki pridejo popoldne iz službe, kjer se btw še vedno dogaja, da so za enako delo plačane manj kot njihovi moški kolegi, čaka še vsa kuharija in pucunga po bajti, da morajo najti še malo volje, da mularijo počekirajo, da še ni čist zabredla, da povprašajo mal po šoli, mal po prijateljih in malo po življenju v obče.

Mama je mama, brez nje lajf ni isti in mu nekaj manjka. In pol ta ženska z avtobusa v reklamah in po opravljivih cajtngih vidi, da bi bilo fino imet lepe nohte, pa deset kil manj, pa da vsaka rit lepše zgleda, če nosiš visoke pete, in so pol malo zakomleksane.... Pa sploh ne vejo, da so se za tist dan že čist presegle, ko so po napornem šihtu zrihtale še žehto, večerjo, rože in bile na govorilnih urah.

Zakaj? Ker jim tega nihče ne pove. Takrat, ko bi bilo treba. Ko bi bile za to najbolj hvaležne.
No, pa naj se vrnem na radijsko akcijo razvajanja osmih žena. Verjamem, da so si vse do zadnje to res zaslužile. Ampak moj point je, da jim je treba pomagat, ne pa za osmi marec prinest usrano rožo. Rožo ji lahko prinesete tudi za peti, šesti, sedmi in deveti marec, vse to nabijanje o neumornih, delavnih klenih ženskah, mi pa, prosim, prišparajte.
Ženske pa raje do časa povejte, da vas vsakodnevna rutina ubija, da zaradi mulcev vstati desetkrat na noč ni herojsko dejanje, ampak čista muka, da vsakodnevno razmišljanje in izvedba večerje nista izziv, ampak mora. Ter da lahko mirno izpustijo tiste rože, ampak naj jim odnašanje smeti, vrtenje po kuhinji in pucanje po bajti pride v kri. Same smo si krive, če furamo tako cankarjansko bedo, vsi naokrog pa nam za osmi marec čestitajo za nadzemeljsko razdajanje.

Drugače pa ja, darila je zmeraj fino dobivat, osmi marec gor ali dol.

Pasti facebooka

Razloga za tale zapis sta dva; bedno vreme in adeno virus, ki oba povzročata, da nos pomolim iz bajte le, če grem v štacuno ali peljem katerega od čmrlov k zdravniku. Zlasti slednji razlog, ki med drugim povzroča drisko, bruhanje, oteklo grlo, več dni trajajočo vročino in bolečine, podobne bolečinam ob gripi, je v naši hiši spremenil termine spanca. Podnevi je mir po nekaj ur, ponoči pa včasih ne spimo niti eno uro skupaj.
In tiste dnevne ure, ko vsi vročični zaspijo, jaz sufram po internetu. Precej časa prebijem na facebooku, kjer se včasih počutim že prav voajersko, saj si lahko ogledam slike prijateljev mojih prijateljev, njihove poročne slike, slike novorojenčkov, ki so pravkar pokukali na svet, slike začetkov in koncev nekih shujševalnih diet in podobne zadeve. Včasih se ob kakšni sliki zazdim sama sebi prav vsiljiva, a slike so prav zato tam. Da si jih lahko vsakdo ogleda. Na facebooku lahko vsak o sebi ustvari natančno takšno podobo, kot želi. Razen...
Ja, pri vsaki stvari je tako. Tudi pri facebooku. Razen, če nekdo drug o tebi ne objavi nečesa, kar si sam ne bi želel pokazati javnosti. Kakšna fejst pijana slika z žura, ki se ga ne bi rad več spomnil, svojih osnovnošolskih slik, ko si nosil frizuro ala osemdeseta ali sliko, ko objemaš nekoga, s katerim si danes sploh nisi več blizu. Pa navajam zgolj bolj mile primere...
Dvakrat v tem mojem voajerskem tednu sta me dve fotografiji, do ene sem priklikala povsem naključno, drugo pa sem poiskala, kar malo vrgli iz tira. In mi dali misliti, da facebook sploh ni tako nedolžna stvar, kot je videti na prvi pogled.
Prva je bila fotografija mrtvega novorojenčka, ki jo je ob prvi obletnici njegovega rojstva v njegov spomin objavila njegova mama. Povabila je svoj fb prijatelje naj se virtualno udeležijo spomina na njegov prihod na svet. Novorojenček je bledo moder, z udarninami na obrazu in okrvavljenimi ustnicami. Takih fotografij nismo vajeni. Vsi novorojenčki na fotkah so polnih lic in rožnati. Stvar mi je dala misliti. Vem, da novorojenčki tudi umirajo in da spomin nanje za njihove bližnje ne zbledi, saj so kljub kratkemu življenju zanje obstajali in jim pomenili vse na svetu. Ampak kaj fotografija da naključnemu fb obiskovalcu, ki je priklikal do nje?
Druga pa je zloglasna fotografija ogrizenega Baričeviča. Tukaj ne bom razpravljala, če se mi zdi sporno to, da jo je na mestu nesreče nekdo posnel, pač pa zgolj to, da se je znašla na facebooku. Stvar je obrnjena na štos in stran ima nekaj čez 400 registriranih oboževalcev, ogleda pa si jo lahko vsakdo v fb mreži. Razmesarjeno truplo. Me zanima, kaj bi si kdorkoli od nas mislil, če bi videl v prihodnost in izvedel, da bo fotka njegovega trupla obkrožila svet. Ni ravno prijetna misel, kaj?
Mar res ni očitno, da ni zdravo objavljati zasebnih fotk vsepovprek na internetu? Ste pomislili, da jih lahko kdorkoli zlahka zlorabi, izve o vas popolnoma vse, o vseh stvareh, ki so za vas najsvetejše?
Fb profil zna dandanes ustvariti vsak prvošolček, fotografirat z digitalcem ni nobena umetnost, nalimat slikco na net tudi ne. Od hormonov podivjane najstnice pecajo sošolce s svojimi (napol) nagimi fotkami, na katerih so si blazno všeč in upajo, da bodo tudi drugim. In te fotke so potem gor. Za vsakogar.
Ma, mogoče se spreminjam v staro tercijalko, ampak jaz bom (še dobra tri leta imam cajt) poskušala svojim čmrljem razložit, da so določene stvari samo za določene oči.

Dve desetletji Barbike

Khm, saj mi je kar nerodno, ampak ja, sva se pustila prepričat in sva kupila barbiko. No, malce vzgojno sva jo nekaj časa pogojevala s tem, da si jo bo mala zaslužila takrat, ko bo zvečer zaspala, ne da bi moral nekdo od naju dežurat zraven. Ker to je pa bila včasih mora. Po uro in pol je včasih eden od naju sedel na enem trdem, škripajočem stolu in skušal z mirnim glasom malo prepričat, da je treba zaspat. No, včasih je šlo v desetih minutah, ampak to je bila bolj redkost.

Potem pa je v enem katalogu zagledala barbiko. "To rabim," je rekla - evo, ena prvih umetno ustvarjenih potreb, sem si mislila, ampak sva se z najboljšim možem dogovorila, da jo bo prinesel eden od treh dobrih decembrskih mož. Ker pa je kar vztrajno težila s to barbiko, sva rekla, da jo dobi prej, če gre zvečer sama spat v svojo posteljo.

Saj ne bom rekla, da je šlo čisto gladko, ampak po tednu dni je bilo, kot da nihče od naju nikoli ni izgubljal živcev na tistem škripajočem stolu. Pa smo šli po barbiko. Sva ji pustila, da je v tisti množici barbik izbrala, kar se ji je zdelo lepo. Izbrala je mušketirko. In plačala sva 30 evrov.
Barbika je v časih, ko sem bila jaz mula, veljala za višek igračk za punčke. Spremljal jo je pridih inozemstva, saj se jih pri nas ni dobilo. Kot začarana sem zijala v barbiko moje sosede, ker se ji je ponoči svetila z zvezdicami posuta obleka. Potem sem težila in dobivala barbike, ampak nobena ni bila tako lepa kot sosedina.
Končni seštevek: šest plastičnih, dolgonogih, nesorazmernih barbik, ki sem jim v najstniških letih postrigla lase, pobarvala oči, polomila nekaj udov, drugo škodo je na njih naredil naš pes. Pristale so na podstrehi, od koder jih je babica prinesla, da se bo z njimi igrala naša šjori.

In ko sem imela v rokah novo in staro različico, sem opazila kar nekaj sprememb, ki jih je Barbie doživela v zadnjih dvajsetih, petindvajsetih letih. Nova ima rjave lase, moje so bile vse bjondine, ima manjša stopala, še ožji pas (ja, je mogoče), oblikovano zadnjico in popek, manjše joške(!) in naj se sliši še tako vulgarno, noge so moje premikale le naprej in nazaj, tale tanova jih tudi narazen in skupaj. Mogoče pa zgolj zato, ker je mušketirka.

Jaz srčno upam, da se ta podoba ne bo vtisnila preveč v hčerino podzavest. Bejba res ni lepa, ni niti sorazmerna - noge ima, glede na dolžino trupa, vsaj za polovico predolge, številka stopala pa je tam nekje 28. Nosi grozljive vamp škornje, ki upam, da se bodo sčasoma poizgubili, mušketirska maska, ki je lahko tudi kronca, je prišraufana v glavo.

Upam, da ne bo kdaj mislila, da mora zgledat kot barbie. Ker pol sem vzgojno pogorela.
Ampak tile večeri, ko imamo ob osmih zvečer v bajti mir, so pa zlata vredni.