Zima nam je radodarno postregla s snegom in vse je lepo belo, kot pozimi mora biti. Januar je kot s koledarja, nima smisla brenčat, da je snega preveč, da so ceste slabo skidane in da je z vozičkom težko it na sprehod. Ja, spomladi bo vse lažje...
V petek sem tako sprijaznjena odpravila po opravkih. Peš, z malim v vozičku. Hvala bogu vsaj on ni delal problemov, so jih drugi zadosti. Najprej sva se odpravila v naš novi zglancani upravni center, razlog je seveda nek obrazec za dohodnino. Ampak o tem sem že pisala nekaj mesecev nazaj. Kaj čmo, leto kar leti okrog, nekatere stvari se pač ne spreminjajo.
In do novega upravnega super duper centra lahko z vozičkom prideš le tako, da se najprej zagrizeš v hribček do knjižnice in prek parkirišča do stavbe. Po cesti nima smisla, pločnik ni skidan, že tako je ozko, ena mama z vozičkom je lahko precejšnja ovira.
Ko sem vsa prešvicana prigurala do parkirišča pred centrom, je bil na koncu ozke potke, po kateri sem rinila voziček, visok kup snega levo, visok kup snega desno, parkiran srednje velik kamion z oznako Komunala Cerknica. Nisem mogla naprej, nazaj ni imelo smisla. Pa sem se malo razgledala in malo naprej opazila tipa, ki bi lahko sodil za volan omenjenega tovornjaka. Ampak on mene kao ni opazil, ker je kao zavzeto telefoniral. In sem nekaj časa čakala, potem pa mi je dobri bog poslal na pot znanca, bivšega soseda, ki je zagazil v globok sneg in sva s skupnimi močmi dvignila voziček s spečim malčkom, da sem lahko nadaljevala pot.
Ampak kdor me pozna, ve, da ne bom šla kar naprej. Šla sem do tipa, ki je imel, mimogrede, na jakni enak napis kot na kamionu, in ga vprašala, če je tist tovornjak njegov. Je rekel, da ni. Najbrž sem bila videt fejst razkurjena. Pa sem rekla, če je prepričan, in je spet nekaj momljal in pritiskal tipke na mobitelu. Takrat sem se počutila kot ekonom lonec in sem morala dat paro ven. Da ga je lahko dvakrat sram, sem zaključila besnenje, ker razumem, da se zgodi, da zaparkiraš edino pot, ampak, da vidiš, da se en matra zaradi tebe, pa se še zmeraj delaš, da telefoniraš, potem pa tajiš, da si ti kriv za ves matr, hkrati ti pa na obleki piše, da si ti tista mona, katere kamion stoji na napačnem mestu. Fuj in fej, dvakrat sram te je lahko, sem še tulila, ko sem že potiskala voziček proti Centru.
In glej ga zlomka, popoldne se podobna stvar dogodi na smučišču, kjer naša šjori na tečaju dela svoje prve smučarske korake, tako kot še 50 drugih otročičev. En fotr, s črnim terencem, kakopak, že dva dni parkira na sredini edine cestice, ki vodi do vznožja smučišča. Ne jebe žive sile, zaparkira nekaj avtomobilov, dostop do zgornjega parkirišča in onemogoči staršem, da bi svoje utrujene mladičke na sankah odvlekli do svojih avtomobilov.
Drugi dan tečaja ga ujamem, kako sedeč v svojem majti terencu kaj drugega kot telefonira. Mu potrkam na šipco in razložim, v čem je problem. Ga sprva niti ne gane. Potem pa mu zagrozim, da zna imeti terenec ob naslednjem srečanju kako prasko. In to ga je, primitivca premaknilo, da je tretji dan parkiral malo bolj ob robu cestice, vsaj mimo se je dalo prit.
Se mi zdi, da način parkiranja veliko pove o značajskih potezah lastnika vozila. Primitivca opaziš na kilometer.
V petek sem tako sprijaznjena odpravila po opravkih. Peš, z malim v vozičku. Hvala bogu vsaj on ni delal problemov, so jih drugi zadosti. Najprej sva se odpravila v naš novi zglancani upravni center, razlog je seveda nek obrazec za dohodnino. Ampak o tem sem že pisala nekaj mesecev nazaj. Kaj čmo, leto kar leti okrog, nekatere stvari se pač ne spreminjajo.
In do novega upravnega super duper centra lahko z vozičkom prideš le tako, da se najprej zagrizeš v hribček do knjižnice in prek parkirišča do stavbe. Po cesti nima smisla, pločnik ni skidan, že tako je ozko, ena mama z vozičkom je lahko precejšnja ovira.
Ko sem vsa prešvicana prigurala do parkirišča pred centrom, je bil na koncu ozke potke, po kateri sem rinila voziček, visok kup snega levo, visok kup snega desno, parkiran srednje velik kamion z oznako Komunala Cerknica. Nisem mogla naprej, nazaj ni imelo smisla. Pa sem se malo razgledala in malo naprej opazila tipa, ki bi lahko sodil za volan omenjenega tovornjaka. Ampak on mene kao ni opazil, ker je kao zavzeto telefoniral. In sem nekaj časa čakala, potem pa mi je dobri bog poslal na pot znanca, bivšega soseda, ki je zagazil v globok sneg in sva s skupnimi močmi dvignila voziček s spečim malčkom, da sem lahko nadaljevala pot.
Ampak kdor me pozna, ve, da ne bom šla kar naprej. Šla sem do tipa, ki je imel, mimogrede, na jakni enak napis kot na kamionu, in ga vprašala, če je tist tovornjak njegov. Je rekel, da ni. Najbrž sem bila videt fejst razkurjena. Pa sem rekla, če je prepričan, in je spet nekaj momljal in pritiskal tipke na mobitelu. Takrat sem se počutila kot ekonom lonec in sem morala dat paro ven. Da ga je lahko dvakrat sram, sem zaključila besnenje, ker razumem, da se zgodi, da zaparkiraš edino pot, ampak, da vidiš, da se en matra zaradi tebe, pa se še zmeraj delaš, da telefoniraš, potem pa tajiš, da si ti kriv za ves matr, hkrati ti pa na obleki piše, da si ti tista mona, katere kamion stoji na napačnem mestu. Fuj in fej, dvakrat sram te je lahko, sem še tulila, ko sem že potiskala voziček proti Centru.
In glej ga zlomka, popoldne se podobna stvar dogodi na smučišču, kjer naša šjori na tečaju dela svoje prve smučarske korake, tako kot še 50 drugih otročičev. En fotr, s črnim terencem, kakopak, že dva dni parkira na sredini edine cestice, ki vodi do vznožja smučišča. Ne jebe žive sile, zaparkira nekaj avtomobilov, dostop do zgornjega parkirišča in onemogoči staršem, da bi svoje utrujene mladičke na sankah odvlekli do svojih avtomobilov.
Drugi dan tečaja ga ujamem, kako sedeč v svojem majti terencu kaj drugega kot telefonira. Mu potrkam na šipco in razložim, v čem je problem. Ga sprva niti ne gane. Potem pa mu zagrozim, da zna imeti terenec ob naslednjem srečanju kako prasko. In to ga je, primitivca premaknilo, da je tretji dan parkiral malo bolj ob robu cestice, vsaj mimo se je dalo prit.
Se mi zdi, da način parkiranja veliko pove o značajskih potezah lastnika vozila. Primitivca opaziš na kilometer.
