Maratonci

V eni pametni knjigi sem pred kratkim prebrala, da starši ne smejo namesto otroka odteči maratona, ampak ga morajo spodbujati in čakati ob progi ter mu ponuditi vodo in sendvič, ko to potrebuje.
Zadnja dva tedna sem metaforično stala ob trasi in s cmokom v grlu navijala za svoja mulčka, čeprav bi ju na trenutke najraje oba zgrabila, posadila v naročje in namesto njiju odlaufala dvojni maraton.
Začel se je namreč vrtec. Za tamalega prvič sploh, za šjori pa po dveh mesecih brezskrbnega počitnikovanja nova skupina, z novimi vzgojitelji, novimi otroki, le s peščico znanih obrazov.
Toliko tuljenja in solz še nisem doživela. Jokali smo pred vrtcem, v njem, po njem, podnevi in ponoči. Nehali smo jesti. Ponoči smo se zbujali in se izmišljevali vse mogoče finte, da nas ne bi morile jutranje obveznosti. Že vonj po vrtcu je v našo hišo vnesel nemir.
Prvi se je spodrepil tamal. Ko je pogruntal, da ga popoldne pridemo iskat ne glede na to, koliko jih je čez dan ušpičil, ga je vrtec začel prav zabavati. Je bolj ciganske sorte in je hitro ugotovil, da če fajn tuliš, prvi dobiš kosilo in imaš potem ogromno časa, da laufaš po igralnici in so vse igrače tvoje. Vsake toliko pa se ustaviš pri mizi in mečeš kocke drugim v hrano. Kmalu je dobil dva kompanjona, ki ga z veseljem posnemata in včasih njegova pobalinstva celo nadgradita.
Pri šjori ni šlo tako zlahka. Naletela je na skupino z edinim vzgojiteljem v vrtcu. In ji je nekako manjkal, khm, ženski princip. Naš punček misli, da je življenjsko poslanstvo, da si lep, da se žabice barvno ujemajo s krilcem, česar pa moški bolj ali manj ne opazijo. Vso presenečeno me je zjutraj v solzah prosila, naj ji oblečem trenirko in ni hotela obuti ničesar drugega kot plastične cokle.
K sreči se je po dveh tednih z dopusta vrnila druga vzgojiteljica, ki je prijazna in topla, za ranjeno dušico moje šjori pa je pomemben podatek, da med mulčki v igralnici špancira v zlatih sandalčkih s precej visoko peto. V dveh dneh je bila šjori ozdravljena. Nič več jokanja in prepričevanja, da je v vrtec TREBA. Ko me je zjutraj prosila, da bi rada jesensko krilce in nove žabice, sem si oddahnila. Ko pa je popoldne prišla iz vrtca in najboljšemu možu prišepnila, da je bila vzgojiteljica danes še lepša kot mami, sem vedela, da je ozdravljena.
Jutra zdaj minevajo spokojno. Ponoči spimo, za mizo spet jemo. Nič več tuljenja in prošenj, da raje v smrt kot v vrtec.
In smo spet pri maratonu... Prešli smo zgolj eno etapo. Bila je težka in fino smo se namučili z njo, ampak kmalu se je še spomnili ne bomo. Pridejo pa nove, maraton je dolga reč in upam, da imamo vode in sendvičev dovolj za celo traso....

Moja jutra

Že nekaj mesecev, odkar imamo malega in sem v spalnici ostala sama z dojenceljnom, so moja jutra prav posebna. Pravzaprav ni neke prave noči. Modri uči, ki spančkajo v zibki poleg postelje, se odpirajo redno, na dobri dve uri, ko se s krajšim zamikom odprejo tudi mala usteca in tulijo, dokler se ne zamotijo s požiranjem. Popolnoma so modri uči odprti med pol peto in peto zjutraj, ko mala slinasta usteca utišam le, če po hranjenju tudi vstanem.

Najprej počekiram, če je pokonci tudi sosed. Pred tedni je nabavil pasjega dojenčka in razsvetljen vrt kaže na to, da tudi eni rjavi pasji uči gledajo in ne morejo več spati. Potem modre uče preoblečem in previjem, ker en lulček živi popolnoma svoje življenje in redno zmoči pižamico in bodi in tako se modri uči najhitreje prehladijo. Potem lastnika modrih učev zavijem v dekico in posadim v ležalnik na mizi. Skuham čaj za oba in zložim čisto posodo iz pomivalca in vanj naložim umazano. Vmes prižgem radio in poslušam prve novice. Modri uči me spremljajo in tlačijo roke v usta. Če imam piškote, jih pomakam v čaj, vmes se pačim modrim učem, ki jim preseda, ker se slika premalo giblje in bi radi več akcije. Če me zebe, si čez pižamo vlečem kakšen pulover in obuvam nogavice. Vmes skočim umit zobe in lulat, če modrim učem medtem uspe obdržat zaprta usta. Drugače kaj od tega preskočim.
Zadnje dni modrim učem zjutraj v slinasta usteca tlačim sadno kašico. Kakšen dan jim sede bolj kot navadno, vsekakor je treba po tem fejst očistit lička, vrat, moj pulover in ležalnik. Potem se modri uči preklopijo na polovico in usta začnejo piskati. To je znak, da lastnika modrih učev obrnem horizontalno, zatlačim dudo, sedem na telovadno žogo in guncam. Vmes, če imam srečo, na radiu zavrtijo kakšen dober komad. Ura se bliža sedmi. Sosed se z družino že počasi poka proti Ljubljani.
Ko so modri uči že na tričetrt zaprti, se s truščem odprejo vrata sobe, kjer do takrat mižita druga dva para učev. Modri uči z bosimi nogami in hlačnicami, nagubanimi pri kolenih, pritečejo v sobo in poročajo, da "ati še ni pustil vstat, ampak da niso ubogali". Polupčkajo že skoraj trdno zaprte modre uče v mojem naročju in gredo lulat na kahlo.

Modri uči v mojem naročju omagajo. Mlahavega lastnika odnesem v spalnico, položim na posteljo in toplo pokrijem. Spokojno dihajo in iz ustec se jim cedi od kašice umazana slina.

Vrnem se v dnevno sobo, drugim modrim učem obujem nogavičke in navlečem pulover, pogrejem mleko in naredim kakavček. Modri uči so zadovoljni in usteca zadovoljno lapajo. Potem iz sobe pride še en par zmatranih rjavih učev in s hrapavim glasom vpraša, kaj dogaja. Temu se reče smena.
Ura je skoraj pol osmih. Kar padem v posteljo poleg trdno zaprtih modrih učev in zaspim ne da bi slekla pulover in sezula štumfe. Tako ali tako ne bo dolgo trajalo, ko se bodo modri uči spet odprli...