Če kaj pogrešam iz mojih "predfamiljarnih" časov, je to branje knjig. Branje kadarkoli, ko se ti pač zazdi in lahko traja ure. Tega že nekaj časa ni več in moram priznati, da mi manjka. Včasih si zvečer odnesem kakšno bukvico v spalnico, ampak se sama sebi zazdim koza, ker ne spim, ko mali spi, kajti ko je buden, spanje zagotovo odpade. Pa tudi zaspanost me premaga. Oči se mi začnejo zapirati po nekaj prebranih straneh, pa z listi ne smem šuštet, ker prebudim dojenčka, pa tako naprej.
Včasih sem največ knjig prebrala na morju. Madona, to je meni en tak poseben užitek. Sediš pred šotorom, v senčki, bereš dobro knjigo, ko ti je vroče, se pokneš v morje, posušiš na sončku, kaj poješ in spet bereš...
No, odkar sem mama, to ni več tako. Zdaj imam na morju komaj kaj časa, da prelistam kakšno staro Jano. Ma sej se ne pritožujem, ampak branje pa res pogrešam. Če nekaj tednov ne preberem nobene knjige, dobim občutek, da mi krnijo možgani, da razmišljam samo še krmljenju, previjanju, žehtah in podobnih gospodinjskih stvareh. Zadnjič mi je pa prebilo. Sem šla z dojenčkom v naročju v knjigarno, v borih 10 minutah izbrala štiri žepnice in na blagajni pustila skoraj 50 evrov. In zvečer, ko sta mladička zaspala, sem načrtno brala.
No, in tale knjiga z naslovom Pride ženska k zdravniku..., me je res potegnila. Med branjem sem malega podojila, uspavala in spet brala. Po res dooolgem času me je neka knjiga tako zelo pritegnila in njena vsebina tako zelo ganila, da sem jokala kot dež. Potiho sem hlipala, da ne bi koga zbudila, in smrkala v robec. Knjigo sem prebrala nekaj minut čez eno ponoči, kar je za moje pojme čista izguba časa, saj se po pol drugi uri naš dojencelj zbuja vsaki dve uri in se dokončno prebudi okrog petih. Zjutraj sem bila sicer podrta, ampak imela sem en tak dober občutek, da sem vseeno nekaj dobila... V glavnem, jo toplo priporočam, če je še niste prebrali. Ima tudi nadaljevanje, ampak zaenkrat samo v trdi vezavi, zato je cena malček visoka. Bom mirno počakala na mehko vezavo in se vmes malo naspala.
Mene pa prvi del še čaka, drugega sem pa prebrala. Tudi dober. Ti da misliti.
OdgovoriIzbrišiSem pa pred časom imela težave s spanjem in sem ugotovila, da je to samo zato, ker se zvečer ne umirim. Ker sem zvečer delala stvari, ki so od mene zahtevale miselni napor in so me obremenjevale še dolgo po tem, ko sem zaprla luč. Zdaj grem na vsake štirinajst dni v knjižnico, poberem kar imajo med novostmi, in berem. Vsa večer, tudi če me že po dveh poglavjih zmanjka. Vsake toliko pozabim podaljšat, pa plačujem zamudnino, včasih vrnem kaj nedokončanega, ampak vsak večer me kniga čaka. In spim ko bubica. :)