sobota, 18. september 2010

Maratonci

V eni pametni knjigi sem pred kratkim prebrala, da starši ne smejo namesto otroka odteči maratona, ampak ga morajo spodbujati in čakati ob progi ter mu ponuditi vodo in sendvič, ko to potrebuje.
Zadnja dva tedna sem metaforično stala ob trasi in s cmokom v grlu navijala za svoja mulčka, čeprav bi ju na trenutke najraje oba zgrabila, posadila v naročje in namesto njiju odlaufala dvojni maraton.
Začel se je namreč vrtec. Za tamalega prvič sploh, za šjori pa po dveh mesecih brezskrbnega počitnikovanja nova skupina, z novimi vzgojitelji, novimi otroki, le s peščico znanih obrazov.
Toliko tuljenja in solz še nisem doživela. Jokali smo pred vrtcem, v njem, po njem, podnevi in ponoči. Nehali smo jesti. Ponoči smo se zbujali in se izmišljevali vse mogoče finte, da nas ne bi morile jutranje obveznosti. Že vonj po vrtcu je v našo hišo vnesel nemir.
Prvi se je spodrepil tamal. Ko je pogruntal, da ga popoldne pridemo iskat ne glede na to, koliko jih je čez dan ušpičil, ga je vrtec začel prav zabavati. Je bolj ciganske sorte in je hitro ugotovil, da če fajn tuliš, prvi dobiš kosilo in imaš potem ogromno časa, da laufaš po igralnici in so vse igrače tvoje. Vsake toliko pa se ustaviš pri mizi in mečeš kocke drugim v hrano. Kmalu je dobil dva kompanjona, ki ga z veseljem posnemata in včasih njegova pobalinstva celo nadgradita.
Pri šjori ni šlo tako zlahka. Naletela je na skupino z edinim vzgojiteljem v vrtcu. In ji je nekako manjkal, khm, ženski princip. Naš punček misli, da je življenjsko poslanstvo, da si lep, da se žabice barvno ujemajo s krilcem, česar pa moški bolj ali manj ne opazijo. Vso presenečeno me je zjutraj v solzah prosila, naj ji oblečem trenirko in ni hotela obuti ničesar drugega kot plastične cokle.
K sreči se je po dveh tednih z dopusta vrnila druga vzgojiteljica, ki je prijazna in topla, za ranjeno dušico moje šjori pa je pomemben podatek, da med mulčki v igralnici špancira v zlatih sandalčkih s precej visoko peto. V dveh dneh je bila šjori ozdravljena. Nič več jokanja in prepričevanja, da je v vrtec TREBA. Ko me je zjutraj prosila, da bi rada jesensko krilce in nove žabice, sem si oddahnila. Ko pa je popoldne prišla iz vrtca in najboljšemu možu prišepnila, da je bila vzgojiteljica danes še lepša kot mami, sem vedela, da je ozdravljena.
Jutra zdaj minevajo spokojno. Ponoči spimo, za mizo spet jemo. Nič več tuljenja in prošenj, da raje v smrt kot v vrtec.
In smo spet pri maratonu... Prešli smo zgolj eno etapo. Bila je težka in fino smo se namučili z njo, ampak kmalu se je še spomnili ne bomo. Pridejo pa nove, maraton je dolga reč in upam, da imamo vode in sendvičev dovolj za celo traso....

Ni komentarjev:

Objavite komentar