Pasti facebooka

Razloga za tale zapis sta dva; bedno vreme in adeno virus, ki oba povzročata, da nos pomolim iz bajte le, če grem v štacuno ali peljem katerega od čmrlov k zdravniku. Zlasti slednji razlog, ki med drugim povzroča drisko, bruhanje, oteklo grlo, več dni trajajočo vročino in bolečine, podobne bolečinam ob gripi, je v naši hiši spremenil termine spanca. Podnevi je mir po nekaj ur, ponoči pa včasih ne spimo niti eno uro skupaj.
In tiste dnevne ure, ko vsi vročični zaspijo, jaz sufram po internetu. Precej časa prebijem na facebooku, kjer se včasih počutim že prav voajersko, saj si lahko ogledam slike prijateljev mojih prijateljev, njihove poročne slike, slike novorojenčkov, ki so pravkar pokukali na svet, slike začetkov in koncev nekih shujševalnih diet in podobne zadeve. Včasih se ob kakšni sliki zazdim sama sebi prav vsiljiva, a slike so prav zato tam. Da si jih lahko vsakdo ogleda. Na facebooku lahko vsak o sebi ustvari natančno takšno podobo, kot želi. Razen...
Ja, pri vsaki stvari je tako. Tudi pri facebooku. Razen, če nekdo drug o tebi ne objavi nečesa, kar si sam ne bi želel pokazati javnosti. Kakšna fejst pijana slika z žura, ki se ga ne bi rad več spomnil, svojih osnovnošolskih slik, ko si nosil frizuro ala osemdeseta ali sliko, ko objemaš nekoga, s katerim si danes sploh nisi več blizu. Pa navajam zgolj bolj mile primere...
Dvakrat v tem mojem voajerskem tednu sta me dve fotografiji, do ene sem priklikala povsem naključno, drugo pa sem poiskala, kar malo vrgli iz tira. In mi dali misliti, da facebook sploh ni tako nedolžna stvar, kot je videti na prvi pogled.
Prva je bila fotografija mrtvega novorojenčka, ki jo je ob prvi obletnici njegovega rojstva v njegov spomin objavila njegova mama. Povabila je svoj fb prijatelje naj se virtualno udeležijo spomina na njegov prihod na svet. Novorojenček je bledo moder, z udarninami na obrazu in okrvavljenimi ustnicami. Takih fotografij nismo vajeni. Vsi novorojenčki na fotkah so polnih lic in rožnati. Stvar mi je dala misliti. Vem, da novorojenčki tudi umirajo in da spomin nanje za njihove bližnje ne zbledi, saj so kljub kratkemu življenju zanje obstajali in jim pomenili vse na svetu. Ampak kaj fotografija da naključnemu fb obiskovalcu, ki je priklikal do nje?
Druga pa je zloglasna fotografija ogrizenega Baričeviča. Tukaj ne bom razpravljala, če se mi zdi sporno to, da jo je na mestu nesreče nekdo posnel, pač pa zgolj to, da se je znašla na facebooku. Stvar je obrnjena na štos in stran ima nekaj čez 400 registriranih oboževalcev, ogleda pa si jo lahko vsakdo v fb mreži. Razmesarjeno truplo. Me zanima, kaj bi si kdorkoli od nas mislil, če bi videl v prihodnost in izvedel, da bo fotka njegovega trupla obkrožila svet. Ni ravno prijetna misel, kaj?
Mar res ni očitno, da ni zdravo objavljati zasebnih fotk vsepovprek na internetu? Ste pomislili, da jih lahko kdorkoli zlahka zlorabi, izve o vas popolnoma vse, o vseh stvareh, ki so za vas najsvetejše?
Fb profil zna dandanes ustvariti vsak prvošolček, fotografirat z digitalcem ni nobena umetnost, nalimat slikco na net tudi ne. Od hormonov podivjane najstnice pecajo sošolce s svojimi (napol) nagimi fotkami, na katerih so si blazno všeč in upajo, da bodo tudi drugim. In te fotke so potem gor. Za vsakogar.
Ma, mogoče se spreminjam v staro tercijalko, ampak jaz bom (še dobra tri leta imam cajt) poskušala svojim čmrljem razložit, da so določene stvari samo za določene oči.

Kako dobro vas pozna vaš poštar?

Ste se kdaj zamislili, da imate v svoji bližini nekoga, ki vas pozna vsaj tako dobro kot vaš najboljši prijatelj ali zakonec, če ne še bolje?

Jap, to je vaš poštar. Sicer sploh ni nujno, da se pogostokrat srečujeta, on vseeno natančno ve, kakšen človek ste. Točno ve, ste poročeni ali ne, koliko otrok imate in kdaj je k hiši prišel novi družinski član. To vse lahko razbere, ko vam dostavlja modre kuvertice s CSD-ja. Ko pride s šopkom ali voščilnicami, imate rojstni dan. Ve, ali ste med sorodniki priljubljeni ali ne, po količini voščil, ki jih dostavi. Ve, kakšni so vaši hobiji, saj vam dostavlja revije. Ve, ali ste naročeni na Delo, Slovenske novice ali Dnevnik. Časopisov sicer ne dostavlja poštar, imate pa nalepko na kaselcu. In kateri časopis dnevno berete, pove veliko o vas.

Potem pozna revije, ki prihajajo za vas po pošti, približno se mu tudi sanja, kaj naročate prek neta. Ve, kdaj ste kaj dedovali, kdaj se pravdate s sosedi in podobne stvari s kuvert, ki jih pošiljajo sodišča. Povedati bi znal tudi, koliko ste pravzaprav doma. Ali vam priporočeno pošto preda v roke ali jo morate vselej it iskat sami na pošto, iz tega lahko sklepa ali delate veliko, ali ste na porodniški ali pa morda brezposelni.

Ja, ja, poštar je car. Dobro pozna vaš življenjski standard, saj vidi, kje živite in pozna avtomobile, ki navadno stojijo pred hišo. Vidi, če vam hišo čisti hišna pomočnica ali vrt okopavate sami. Mirno lahko pove, kakšen človek ste po tem, ali ga komaj pozdravite, ali mu pod nos vsakič, ko morate kaj podpisat, tiščite šnopc, ali se mu nasmejete, ali črno gledate in se pizdite, če s pošto kaj ni v redu. Vidi, če po bajti paradirate v štiklih ali imate že leta isto trenerko in strgane šlape. Marsikaj vidi in marsikaj sliši. Zavoha tudi, kaj čmajžite v svoji kuhinji. A zadiši po kompotkih, marmeladkah in biskvitkih ali pa imate v hiši težje vonjave. Zlahka tudi pove ali ste pasje- ali mačjeljubci.

Mogoče se vam zdi, da vam manjka dobrih prijateljev, ki bi vas poznali v globino duše. Eden vam vsak dan dostavlja pošto.

Moram našega enkrat ob priliki vprašati, kako mu je sploh ime.

Bloganje

"Sem mislil/a, da nimaš cajta, zdej pa blogaš," zadnje čase pogostokrat slišim. Ja, sem že nekaj časa razmišljala o tem, pravzaprav sem se v bloganje prvič resno poglobila pred dobrim letom dni, ko sem za Tednik pripravljala prispevek o tem. Sem poiskala najbolj branega slovenskega blogarja, pa znane Slovence, ki blogajo, med njimi eno misico, pa Jonasa, pa še en kup drugih sem preklicala. Ker pa sem hotla pravzaprav prikazat, da je bloganje lahko včasih malo tvegano, sem potegnila eno vezico in za sodelovanje prosila sošolko iz gimnazije, ki je na blogu objavljala slikce in tekste o svojem sinku (Anita, še enkrat hvala).
Prispevek je kar uspel, a je sodil med takoimenovane "poletne prispevke". To so tisti, ki jih delamo pred dopusti in ker se julija sogovornike zelo težko dobi, so teme temu primerno "lahke" in malo manj tedniške. Ker je takšne prispevke mnogo lažje in hitreje narediti, jih je temu primerno več in urednik poljubno razpolaga z njimi. Žal mojega ni in ni uvrstil med tistih pet za objavo v oddaji in ko smo se po dopustih vrnili na delovna mesta, se je prispevek o bloganju še kar valjal po omari, potem je bilo pa oktobra že čisto brez veze, da ga objavi, ker so v prispevku vsi poletno oblečeni in bi se videlo, da je nastal že pred časom, pa še en takšen občutek sem dobila, da mojemu šefu bloganje ni ravno blizu. Da se mu ne zdi prav pomembno, te virtualne čira čare.
No, enkrat marca smo ga izbrisali, jaz sem se od takrat poigravala z mislijo, da bi imela svoj blog, kjer bi pisala in objavljala vse tisto, kar me zmoti, pa nimam pravzaprav nikomur povedati. In očitno je to udarilo ven ravno med porodniško.
Sem se pa odločila, da v svojem blogu ne bom izpostavljala nikogar drugega razen sebe, zato slik moje familije nikakor ne pričakujte. Nihče od njih tega ne potrebuje in roko na srce, če bi vam popolni tujec ali pa dobro, zgolj facebook prijatelj, pozvonil na vratih, ali bi ga vsak trenutek toplo sprejeli v svoj dom, mu pokazali poročne fotografije in otroka pri kopanju, pa še v bikinke bi se oblekli, da bi lahko ocenil vašo postavo? Po mojem tudi ne. Zato teh stvari tukaj žal ne boste našli. Sem pa vesela, če vas zanima, kaj pišem, pa tudi kakšen komentar bo prav zanimiv.