Frizerke

Tale zapis bodo najbrž bolje razumele bralke kot bralci... Sem namreč v fazi, ko bi rada, da mi sprednji pristriženi lasje zrastejo na bolj spodobno dolžino, da jih bom lahko spela zadaj v čop... Na kratko, nočem več fru-fruja, ne vem pa, če mi bo tokrat uspelo. To namreč pomeni, da si nekaj časa videti, tako malo brez frizure... Kar pa ni dobro, če bi rad bil videti urejen.
Ne maram obročev in špangic in želejev, kar vse troje pomaga stati neubogljivim lasem nazaj, v stran ali kamorkoli jim je človek določil. Zato sem že večkrat obupala in zavila k frizerki, da me je malček poštimala. Tokrat sem trdno odločena, da se k frizerki ne bom odpravila.
Me je pa včeraj kar precej držalo, ko sem k frizerki peljala našo šjori, ker izpod kape sploh ni bilo videti kaj več kot šope las. Je namreč blagoslovljena z gostimi lasmi in to pomeni redno zahajanje k frizerki, kar je za našo cel praznik, ker ji vedno še pobarvajo pramene las, včeraj pa so jo pošprisali z modrimi bleščicami.
Mala je postajala vedno bolj urejena, v ogledalu zadaj pa je bila ena skuzmana mama. Pa sem začela razmišljati, zakaj sem si pred leti sploh pustila naredit ta trapast fru-fru, ki ga preklinjam vsak mesec znova. Pa sem se spomnila, da sem se med prvo porodniško celo leto nisem odpravila strič. Mi je prav špas delalo, kako so lasje kar poganjali in spomladi, preden sem šla nazaj v službo, sem imela do sredine hrbta dolg čop.
Takrat sem našla eno ful fajn punco, ki je vedela, kaj dela. Postrigla me je tako, da sem bila zadovoljna jaz in je bila frizura všeč vsem drugim. S fru-frujem, seveda. K sreči sem bila v istem času vabljena na eno poroko, kjer smo se veselo fotografirali in je frizura ostala tudi na fotografijah... A žal le tam. Moja fletna frizerka jo je mahnila po svetu, si našla enega dečka z druge strani sveta in odšla iz naše majhne province. S tisto frizuro na fotki sem od takrat romala od ene frizerke k drugi, a nobena ni znala ponoviti, kar je zmoglo tisto dekle... Bili so neki približki, a nikoli to, kar je bilo na fotki...
Med obiskovanjem različnih frizerk sem odkrila, da so prava kasta. Imajo svojo terminologijo in način sporazumevanja. Lasem ne rečejo drugače kot las, naprimer; ti imaš tak raven las, ali pa las je uničen - kot bi imela samo enega. Ali pa beseda o pramenih. Frizerke jim ne rečejo drugače kot pramena. Imaš blond pramena, ne blond pramene. Ne vem, mogoče obstaja kakšna posebna slovenščina za frizerke, kdo bi vedel.
In ko končno najdeš eno tako, ki dobro striže, ni preveč radovedna, ti ni treba predolgo čakati in ni predraga, zagotovo zamenja salon. In kot nalašč ti njene kolegice za nič na svetu nočejo povedat, kje jo po novem najdeš. Tako si spet obsojen na iskanje nove, kar pomeni, da imaš vsaj nekaj mesecev grozno frizuro...
Jaz imam tega dovolj... Še par mesecev zdržim, pa bom spet lahko spela lase v čop in nihče ne bo vedel, da me že mesece ni bilo pri frizerju... Samo še malo.