Maratonci

V eni pametni knjigi sem pred kratkim prebrala, da starši ne smejo namesto otroka odteči maratona, ampak ga morajo spodbujati in čakati ob progi ter mu ponuditi vodo in sendvič, ko to potrebuje.
Zadnja dva tedna sem metaforično stala ob trasi in s cmokom v grlu navijala za svoja mulčka, čeprav bi ju na trenutke najraje oba zgrabila, posadila v naročje in namesto njiju odlaufala dvojni maraton.
Začel se je namreč vrtec. Za tamalega prvič sploh, za šjori pa po dveh mesecih brezskrbnega počitnikovanja nova skupina, z novimi vzgojitelji, novimi otroki, le s peščico znanih obrazov.
Toliko tuljenja in solz še nisem doživela. Jokali smo pred vrtcem, v njem, po njem, podnevi in ponoči. Nehali smo jesti. Ponoči smo se zbujali in se izmišljevali vse mogoče finte, da nas ne bi morile jutranje obveznosti. Že vonj po vrtcu je v našo hišo vnesel nemir.
Prvi se je spodrepil tamal. Ko je pogruntal, da ga popoldne pridemo iskat ne glede na to, koliko jih je čez dan ušpičil, ga je vrtec začel prav zabavati. Je bolj ciganske sorte in je hitro ugotovil, da če fajn tuliš, prvi dobiš kosilo in imaš potem ogromno časa, da laufaš po igralnici in so vse igrače tvoje. Vsake toliko pa se ustaviš pri mizi in mečeš kocke drugim v hrano. Kmalu je dobil dva kompanjona, ki ga z veseljem posnemata in včasih njegova pobalinstva celo nadgradita.
Pri šjori ni šlo tako zlahka. Naletela je na skupino z edinim vzgojiteljem v vrtcu. In ji je nekako manjkal, khm, ženski princip. Naš punček misli, da je življenjsko poslanstvo, da si lep, da se žabice barvno ujemajo s krilcem, česar pa moški bolj ali manj ne opazijo. Vso presenečeno me je zjutraj v solzah prosila, naj ji oblečem trenirko in ni hotela obuti ničesar drugega kot plastične cokle.
K sreči se je po dveh tednih z dopusta vrnila druga vzgojiteljica, ki je prijazna in topla, za ranjeno dušico moje šjori pa je pomemben podatek, da med mulčki v igralnici špancira v zlatih sandalčkih s precej visoko peto. V dveh dneh je bila šjori ozdravljena. Nič več jokanja in prepričevanja, da je v vrtec TREBA. Ko me je zjutraj prosila, da bi rada jesensko krilce in nove žabice, sem si oddahnila. Ko pa je popoldne prišla iz vrtca in najboljšemu možu prišepnila, da je bila vzgojiteljica danes še lepša kot mami, sem vedela, da je ozdravljena.
Jutra zdaj minevajo spokojno. Ponoči spimo, za mizo spet jemo. Nič več tuljenja in prošenj, da raje v smrt kot v vrtec.
In smo spet pri maratonu... Prešli smo zgolj eno etapo. Bila je težka in fino smo se namučili z njo, ampak kmalu se je še spomnili ne bomo. Pridejo pa nove, maraton je dolga reč in upam, da imamo vode in sendvičev dovolj za celo traso....

Porodnišnica

No, danes me je pot peljala proti Postojni, čisto banalen vzrok sem imela - v eni drevesnici blizu imajo karkoli zelenega in cvetočega ti srce poželi - in moje si že nekaj časa želi sajenja in brkljanja po teglčkih. Ne bom delala reklame, sem dobila le 10-odstotni popust, pa sem pustila tam tromestno številko evrčkov.
Pustmo to, kadarkoli se peljem proti Postojni, me prevzame en tak poseben občutek, da so tam na svet prišli moji otroci in ta kraj, čeprav roko na srce, ni najlepši, ima zame precejšnjo čustveno vrednost. Rada se vračam tja, ljudje so prijazni, njihova govorica ima tako simpatično melodijo.
Obe porodni izkušnji v postonjski porodnišnici sta bili odlični. Osebje je strašno prijazno in ustrežljivo, vsi se znajo hecat, dr. Likar je pa zame car.
In tako sem zadnjič, ko sem pospravljala flaške in cuclje, naletela na črpalko za stiskanje mleka. Ne rabim je več, februarja, ko je naš mali dobil peti zob, sva se dogovorila, da bova mleko rajši zamenjala za kaj gostejšega in oba sva se hitro strinjala. Spomnim pa se, da je s črpalkami v porodnišnici kriza. Po mojem štetju imajo eno samo navadno, pa ene tri take predpotopne, še z gumo in stekleničko, take je imel moj dedek, prvi zdravnik v Logatcu, ki je bil tudi ginekolog in porodničar in je na svet spravil vsaj četrtino danes živečih Logatčanov, med svojo obvezno opremo.
Tista, ki je probala s tako črpalko po porodu iztisniti kaj mleka, je zagotovo fasala živčni zlom ali pa je bila blizu tega. Steklo je tako močno tudi zato, ker te prime, da bi zadevo zafasal po tleh.
Kakorkoli, danes sem svojo črpalko, ki je, kakor sva se z najboljšim možem dogovorila po Maksovem rojstvu, ne bom več potrebovala, podarila postonjski porodnišnici. So je bili res veseli, take stvari so tam ves čas v uporabi, doma se pa nam valjajo, ko dojenceljnom zrasejo zobki in začnejo žvečit šniclje. Predlagam, da storite podobno, če nimate v načrtu še kaj več od prve faze reprodukcije in bi jo utegnili še potrebovati.

Zadnji steber socializma

V soboto sem se po dooolgem času spet znašla v službi. Ne, nič kaj delovna nisem bila, našo šjori sem peljala na Dedka mraza. Pri nas so do predstave in darila upravičeni otroci zaposlenih v starosti med 2-6 let. Če pa je otrok mlajši ali starejši, lahko za vse to razkošje doplačaš 25 evrov.
Ne poznam prav dosti služb, kjer bi bil za otroke zaposlenih organiziran prihod Dedka mraza. To so ostaline nekega prejšnjega časa, ampak moram reč, da otroke to navdušuje. In ko sem imela pol ure čisto zase in sem v poltemi sedela v studiu 1, moj otrok pa je spremljal eno zelo simpatično lutkovno predstavo, sem razmišljala, da so bili pretekli časi otrokom bolj prijazni kot današnji.
Če odštejemo, da so bili prvi zlogi v Prvem berilu TITO, NAŠ TITO in da smo imeli celodnevni pouk do 15-ih, so se otroci več igrali, imeli več prostega časa, manj interesnih dejavnosti, manj domačih nalog in konec koncev Dedka mraza, ki je prinašal darila.
In pri nas v službi to še vedno laufa. Nekaj ljudi ima zato poleg svojega rednega dela kar nekaj organizacije s predstavo, vabili, darili, sponzorji in konec koncev nekdo se našemi v toplo kučmo in dolg plašč, si nadene brke in brado in nekaj sto otrok posadi v naročje ter sprašuje, kako se imajo v vrtcu in če ubogajo starše. Da ne govorim, da je nekaj punc pripravljenih obleči srebrne kostume snežink in med otroki krožiti s košarami bonbonov, naša jih je kar dobro basala.
Darilo je vedno domišljeno in kvalitetno. Kakšna starosti primerna družabna igra, posteljnina, sestavljanke, lani sva dobili taveliko škatlo lego kock, pa kaj sladkega.
Kakorkoli že, ta ostalina prejšnjega sistema mi je všeč. Naši šjori pa tudi. Ko sva odhajali je spraševala, kdaj spet prideva k fantku s piščalko.
Skupaj čez eno leto, jaz pa se vračam že poleti.

Veseli december

Še malo in bo zopet tu... Mesec, ki ga od vseh mesecev najtežje prenašam. Pa ne zato, ker je december sinonim za zimo, kar pomeni sneg in mraz, česar tudi ne ljubim preveč, pač pa zaradi trušča, ki se ga dela okrog praznikov.

Pa stisnem zobke - zaradi mulcev, ki jim mogoče december res prinese kaj čarobnega, ker še verjamejo v lepe stvari in ker čutim eno dolžnost, da jim naredim ta čas prijazen in nepozaben. Zraven pa, priznam, včasih prav trpim.

Najprej me v štacunah zmoti, da je smrečica postavljena že sredi novembra. To pomeni, da če jo doma krasiš na božični večer, si že več kot en mesec v zamudi. In to pri mulariji nekaj šteje.
Potem so tu darila. Seveda jih rada prejemam, ampak tole decembrsko obdarovanje je tako na silo. Nujno se moraš spomnit, kaj potrebuješ - da ne bi dobil kaj, česar ne potrebuješ, in tudi sam razmišljaš o unikatnih darilih za najmanj dvajset ljudi. Meni je to muka, zato se spustim v znani vrtinec flaš, kafetov in bonbonijer, ki se ob letu osorej včasih vrnejo nazaj.
Že novembra povem, da ne rabim nič in to ne pomeni - najraje bi kar dinarčke - ampak res nič. Pa še nobeno leto ni šlo skozi...

Potem so tu darila za mularijo. Vem, da nič pri njih pač ne gre. Ampak tu sta dve babici, ena prababica, prijazni sosedje, dedek mraz v službi, prijatelji in... kakšna starša bi pa bila, če pod smrečico ne bi bilo vsaj nekaj malega za mulca? In potem gazim po teh igračah, pizdim, ker jih moram pospravljat, konča pa se tako, da jih enkrat poleti napakiram v črno vrečo in nesem na podstreho, saj niso več zanimive. Takrat si sicer obljubim, da ob prihodnjem decembru mulci dobijo izključno to, kar potrebujejo, ampak do zime to redno potisnem v podzavest.

In na koncu je tu veselo žuranje. Te žurke za novo leto so zmeraj nekaj na silo. Meni so všeč spontana srečanja, ki prerasejo v žurko, ko se po špajzu pobrska, kaj bi se dalo ponudit ali če je še kaj vina. Tisto rihtanje in planiranje za novoletni večer bi brez problema lahko izpustila. No, saj zadnja leta, odkar imamo mulčke, je to največkrat tako. In it spat ob desetih ni noben zločin, saj si naslednji dan sposoben it na daljši sprehod ali zlest na kak hrib, vse ostalo pa miruje in to ima tudi poseben čar.

Ja, sem se malo izkašljala. Pač ne maram novoletnih praznikov, po moje je to gensko pogojeno. Nihče od moje familije jih ne. Mam pa rada recimo, prvomajske. Tako da čist cepljena proti praznikom tudi nisem.

Ampak se bom tudi letos potrudila in poskušala brez slabe volje krasit drevešček (in ga po 5. januarju z veseljem tudi pospravit), kupovat in zavijat darila, pogledat izvrsten novoletni program na nacionalni televiziji in vztrajat do polnoči, da dvatisočdesetemu vsaj nazdravim, preden se odvalim spat. Mogoče sploh ne bo nihče opazil.

Moja jutra

Že nekaj mesecev, odkar imamo malega in sem v spalnici ostala sama z dojenceljnom, so moja jutra prav posebna. Pravzaprav ni neke prave noči. Modri uči, ki spančkajo v zibki poleg postelje, se odpirajo redno, na dobri dve uri, ko se s krajšim zamikom odprejo tudi mala usteca in tulijo, dokler se ne zamotijo s požiranjem. Popolnoma so modri uči odprti med pol peto in peto zjutraj, ko mala slinasta usteca utišam le, če po hranjenju tudi vstanem.

Najprej počekiram, če je pokonci tudi sosed. Pred tedni je nabavil pasjega dojenčka in razsvetljen vrt kaže na to, da tudi eni rjavi pasji uči gledajo in ne morejo več spati. Potem modre uče preoblečem in previjem, ker en lulček živi popolnoma svoje življenje in redno zmoči pižamico in bodi in tako se modri uči najhitreje prehladijo. Potem lastnika modrih učev zavijem v dekico in posadim v ležalnik na mizi. Skuham čaj za oba in zložim čisto posodo iz pomivalca in vanj naložim umazano. Vmes prižgem radio in poslušam prve novice. Modri uči me spremljajo in tlačijo roke v usta. Če imam piškote, jih pomakam v čaj, vmes se pačim modrim učem, ki jim preseda, ker se slika premalo giblje in bi radi več akcije. Če me zebe, si čez pižamo vlečem kakšen pulover in obuvam nogavice. Vmes skočim umit zobe in lulat, če modrim učem medtem uspe obdržat zaprta usta. Drugače kaj od tega preskočim.
Zadnje dni modrim učem zjutraj v slinasta usteca tlačim sadno kašico. Kakšen dan jim sede bolj kot navadno, vsekakor je treba po tem fejst očistit lička, vrat, moj pulover in ležalnik. Potem se modri uči preklopijo na polovico in usta začnejo piskati. To je znak, da lastnika modrih učev obrnem horizontalno, zatlačim dudo, sedem na telovadno žogo in guncam. Vmes, če imam srečo, na radiu zavrtijo kakšen dober komad. Ura se bliža sedmi. Sosed se z družino že počasi poka proti Ljubljani.
Ko so modri uči že na tričetrt zaprti, se s truščem odprejo vrata sobe, kjer do takrat mižita druga dva para učev. Modri uči z bosimi nogami in hlačnicami, nagubanimi pri kolenih, pritečejo v sobo in poročajo, da "ati še ni pustil vstat, ampak da niso ubogali". Polupčkajo že skoraj trdno zaprte modre uče v mojem naročju in gredo lulat na kahlo.

Modri uči v mojem naročju omagajo. Mlahavega lastnika odnesem v spalnico, položim na posteljo in toplo pokrijem. Spokojno dihajo in iz ustec se jim cedi od kašice umazana slina.

Vrnem se v dnevno sobo, drugim modrim učem obujem nogavičke in navlečem pulover, pogrejem mleko in naredim kakavček. Modri uči so zadovoljni in usteca zadovoljno lapajo. Potem iz sobe pride še en par zmatranih rjavih učev in s hrapavim glasom vpraša, kaj dogaja. Temu se reče smena.
Ura je skoraj pol osmih. Kar padem v posteljo poleg trdno zaprtih modrih učev in zaspim ne da bi slekla pulover in sezula štumfe. Tako ali tako ne bo dolgo trajalo, ko se bodo modri uči spet odprli...