Že od sobote sem v hudi moralno-vzgojni krizi, zato tokrat že na začetku prosim za komentarje, kakršnikoli že bodo.
Stvar pa je taka.... Dobri bog mi je dva potomca namenil v razmiku nekaj let in dvanajst dni, za kar sem mu neizmerno hvaležna. Vmes je ena sobota. Nesporno namenjena dvojnemu praznovanju obeh rojstnih dni. Pretekla sobota je bila ta sobota.
Že v petek sem popoldne, ko sem prišla iz službe (ja, sem že kar dobro ulaufana) začela s peko dveh tort - jagodne in čokoladne. Ne vem, če je bila kriva naglica ali pečica ali vse skupaj - trikrat sem pekla biskvit, pa nikakor ni hotel biti višji od palačinke. Priznam, po dveh urah mi je šlo krepko na jok - ampak po treh urah sta se v hladilniku bohotili dve lepi torti. Nadaljevalo se je v soboto dopoldne - v dveh urah sem pripravila dvesto (200) kanapejčkov. Povabili smo namreč 40 ljudi. Žlahte je kar precej, šjori pa je že v letih, ko bi rada povabila svoje prijateljčke in tu so še sosedje in prijatelji, pa se nabere. K sreči je bil dan topel, izposodili smo si mize, na voljo so igrala, skratka, prostorske stiske ni bilo.
Vklopili smo počitniški hladilnik in shladili pivo. Pripravila sem slaščice in slano pecivo, naredili smo led za vodo in sok. Po četrti uri so pričeli prihajati prvi gosti, najprej se jih kar ni dalo zbezati iz hladne hiše na vročo teraso, a kratka plohica nas je vse ohladila. Mislim, da je bila ta plohica vzrok, da nekaj povabljenih ni prišlo. V glavnem, naštela sem nas 26. Vsak je prinesel darilce za oba slavljenca, čeprav sva se že pred meseci z najboljšim možem dogovorila, da naj bo letošnje darilo eno samo - trampolin, za katerega naj vsak prispeva po svojih močeh. Končni rezultat je bil, da je poleg kuvertice vsakdo prinesel še majceno darilce - knjigo, oblačilo, igračko,...
Tamal tako ali tako še ne ve, zakaj gre, šjori je pa v veliki meri že vse jasno. Skakala je z darilnimi vrečkami okrog, mahala z majicami in knjigami in vsake toliko pritekla k meni z novo darilno vrečko, da sem jo pospravila. Jaz sem se vmes malo trudila s strežbo, malo z rezanjem in razdeljevanjem tort, malo s filanjem ostalih dobrot na krožnike. Zvečer, ko so zadnji gostje odšli, sem bila čist crknjena. Mulca pa tudi.
Z najboljšim možem sva se lotila pospravljanja. Zgrožena sem ugotovila, da je ostalo pol od vsake torte in dobro četrtino vseh kanapejčkov, čeprav sem odhajajočim ponujala hrano še za domov. Vse sem pospravila v hladilnik in šla spat.
V nedeljo pa je prišla velika moralno-vzgojna kriza. Zjutraj sem šjori v mimoletu vprašala, kdo ji je prinesel neko knjigico. Skomignila je z rameni in odšibala naprej. Kot sem videla kasneje, si je le za nekaj daril zapomnila, kdo jih je podaril. Ne razumite narobe, tukaj ni šjori nič kriva, le vsega je bilo preveč in štiriletnica ni sfolgala.
Potem sem s težkim srcem zavila ostale sendvičke s postarano majonezo, uvelo solato in zgubano kumarico v časopisni papir in jih vrgla v smeti. Potem sem se zamislila. Med nami, ne prav daleč, so ljudje, ki zaradi revščine ne zmorejo pokriti najosnovnejših potreb. Raziskave v osnovnih šolah so pokazale, da je v vsakem razredu vsaj en otrok, ki gre zvečer lačen spat, ker doma ni hrane za večerjo. V službi se (pre) večkrat posredno ali neposredno srečujem z družinami, ki nimajo ničesar. Zaradi njih mi je težko vreč stran jogurt, ki se mi je postaral v hladilniku.
No, potem sem se pa v nedeljo popoldne po TV-ju ogledala eno oddajo o zgodovini kulinarike. Proučevali so viktorjanske čase in ugotavljali, da so pred sto leti aristokrati na večerjah s šestimi hodi in šestimi različnimi sladicami, vsak večer pometali stran toliko hrane, da bi zadostovala za sto delavskih družin. Očitno se zgodovina neprestano ponavlja.
Kar seveda ni opravičilo. Ker stvari najprej začnemo spreminjati pri sebi, sem si v nedeljo obljubila - da bom v prihodnje raje kupila dve majhni tortici v trgovini, kjer preizkušeno pečejo dobre, čas za peko bom raje porabila za skakanje z mulčki na trampolinu, da ne bom več pretiravala v pripravi hrane za goste in prihodnje leto bom pošteno razmislila tudi o obdarovanju. Tole je čist tumač. Nočem vzgojiti dva potrošnika, ki se jima ni treba za nič truditi, ki jima je samoumevno, da jih obsujejo z darili in zjutraj niti ne vesta, kaj jima je kdo podaril.
Dobri bog mi je podaril dva potomca, za kar sem mu neizmerno hvaležna, ampak gnetenje in vzgajanje je pa na meni.
Stvar pa je taka.... Dobri bog mi je dva potomca namenil v razmiku nekaj let in dvanajst dni, za kar sem mu neizmerno hvaležna. Vmes je ena sobota. Nesporno namenjena dvojnemu praznovanju obeh rojstnih dni. Pretekla sobota je bila ta sobota.
Že v petek sem popoldne, ko sem prišla iz službe (ja, sem že kar dobro ulaufana) začela s peko dveh tort - jagodne in čokoladne. Ne vem, če je bila kriva naglica ali pečica ali vse skupaj - trikrat sem pekla biskvit, pa nikakor ni hotel biti višji od palačinke. Priznam, po dveh urah mi je šlo krepko na jok - ampak po treh urah sta se v hladilniku bohotili dve lepi torti. Nadaljevalo se je v soboto dopoldne - v dveh urah sem pripravila dvesto (200) kanapejčkov. Povabili smo namreč 40 ljudi. Žlahte je kar precej, šjori pa je že v letih, ko bi rada povabila svoje prijateljčke in tu so še sosedje in prijatelji, pa se nabere. K sreči je bil dan topel, izposodili smo si mize, na voljo so igrala, skratka, prostorske stiske ni bilo.
Vklopili smo počitniški hladilnik in shladili pivo. Pripravila sem slaščice in slano pecivo, naredili smo led za vodo in sok. Po četrti uri so pričeli prihajati prvi gosti, najprej se jih kar ni dalo zbezati iz hladne hiše na vročo teraso, a kratka plohica nas je vse ohladila. Mislim, da je bila ta plohica vzrok, da nekaj povabljenih ni prišlo. V glavnem, naštela sem nas 26. Vsak je prinesel darilce za oba slavljenca, čeprav sva se že pred meseci z najboljšim možem dogovorila, da naj bo letošnje darilo eno samo - trampolin, za katerega naj vsak prispeva po svojih močeh. Končni rezultat je bil, da je poleg kuvertice vsakdo prinesel še majceno darilce - knjigo, oblačilo, igračko,...
Tamal tako ali tako še ne ve, zakaj gre, šjori je pa v veliki meri že vse jasno. Skakala je z darilnimi vrečkami okrog, mahala z majicami in knjigami in vsake toliko pritekla k meni z novo darilno vrečko, da sem jo pospravila. Jaz sem se vmes malo trudila s strežbo, malo z rezanjem in razdeljevanjem tort, malo s filanjem ostalih dobrot na krožnike. Zvečer, ko so zadnji gostje odšli, sem bila čist crknjena. Mulca pa tudi.
Z najboljšim možem sva se lotila pospravljanja. Zgrožena sem ugotovila, da je ostalo pol od vsake torte in dobro četrtino vseh kanapejčkov, čeprav sem odhajajočim ponujala hrano še za domov. Vse sem pospravila v hladilnik in šla spat.
V nedeljo pa je prišla velika moralno-vzgojna kriza. Zjutraj sem šjori v mimoletu vprašala, kdo ji je prinesel neko knjigico. Skomignila je z rameni in odšibala naprej. Kot sem videla kasneje, si je le za nekaj daril zapomnila, kdo jih je podaril. Ne razumite narobe, tukaj ni šjori nič kriva, le vsega je bilo preveč in štiriletnica ni sfolgala.
Potem sem s težkim srcem zavila ostale sendvičke s postarano majonezo, uvelo solato in zgubano kumarico v časopisni papir in jih vrgla v smeti. Potem sem se zamislila. Med nami, ne prav daleč, so ljudje, ki zaradi revščine ne zmorejo pokriti najosnovnejših potreb. Raziskave v osnovnih šolah so pokazale, da je v vsakem razredu vsaj en otrok, ki gre zvečer lačen spat, ker doma ni hrane za večerjo. V službi se (pre) večkrat posredno ali neposredno srečujem z družinami, ki nimajo ničesar. Zaradi njih mi je težko vreč stran jogurt, ki se mi je postaral v hladilniku.
No, potem sem se pa v nedeljo popoldne po TV-ju ogledala eno oddajo o zgodovini kulinarike. Proučevali so viktorjanske čase in ugotavljali, da so pred sto leti aristokrati na večerjah s šestimi hodi in šestimi različnimi sladicami, vsak večer pometali stran toliko hrane, da bi zadostovala za sto delavskih družin. Očitno se zgodovina neprestano ponavlja.
Kar seveda ni opravičilo. Ker stvari najprej začnemo spreminjati pri sebi, sem si v nedeljo obljubila - da bom v prihodnje raje kupila dve majhni tortici v trgovini, kjer preizkušeno pečejo dobre, čas za peko bom raje porabila za skakanje z mulčki na trampolinu, da ne bom več pretiravala v pripravi hrane za goste in prihodnje leto bom pošteno razmislila tudi o obdarovanju. Tole je čist tumač. Nočem vzgojiti dva potrošnika, ki se jima ni treba za nič truditi, ki jima je samoumevno, da jih obsujejo z darili in zjutraj niti ne vesta, kaj jima je kdo podaril.
Dobri bog mi je podaril dva potomca, za kar sem mu neizmerno hvaležna, ampak gnetenje in vzgajanje je pa na meni.
No, če že hočeš komentar. ;)
OdgovoriIzbrišiDanašnji otroci imajo polne riti vsega in se ne znajo razveseliti malih stvari. Najini niso nobena izjema. Še najtežje je kupovati darila za otroke japijev, saj ne znajo ceniti prav ničesar. Pa niso sami krivi - znanci in žlahta jih zasipa z vsem živim in mrtvim in potem so neprestano na smrt zdolgočaseni.
Z Nado sva se zamislila, ko smo praznovali rojstni dan najmlajšega. Polno povabljenih, cca. 10 odraslih in 15 otrok zraven, torta je bila ena čisto običajna sadna. Na koncu dneva sva ugotovila, da niti en otrok ni pojedel svojega koščka torte, pa tudi odrasli so puščali na krožniku. Ob tem mi je šlo na jok. Od besa.
No, naslednjič smo namesto običajne torte naredili "palačinkovo torto". Resda mi je pobralo 2 uri, da sem napekel vse palačinke, odpadka ni bilo nič. A vseeno so se nekateri povabljeni otroci kremžili, ker ni bilo klasične torte. Čez kolena in po nagi riti bi jih, mladež razvajeno.
S hrano pa itak pretiravamo, kar se nam nekaterim tudi pozna. Nisem še bil na pikniku, na katerem ne bi ostalo vsaj četrt vsega.
Res je problematično najti pravo mero v vsej tej kapitalistični nesnagi.
OdgovoriIzbrišiJaz sem se svojo lekcijo naučila lani, na morju, ko smo peljali sabo pol "truge" igrač za plažo, ki smo jih nakupili, dobili podarjene, posojene in jih drugače ne uspemo izkoristiti. Na koncu smo rabili samo kanglico in lopatko. In to je tudi skoraj vse, kar smo nesli sabo letos.
Druga stvar, ki me izredno moti v teh časih je ta, da mora biti vse "pici-pici" antibakterijsko, makrobiološkotestiranoinnevemkajševse.. potem pa mladi starši ležijo na plaži polni svinjarije in po vodi cel teden mimo njega plava ena in ista polivinilasta vrečka in obrabljeni vložki in japonke, pa ne more prijeti tiste plastike in jo nesti ven iz vode. Mislim če to ni tumač.
Hrane mi napravimo ponavadi ravno prav, ker sem se že pred časom sklenila, da praznovanje kjer se samo strežem ni nobeno praznovanje, zato pripravim solatke, čipse in podobno šaro, ki jo potem po potrebi pripravljam in odpiram. Kar ostane porabimo naslednji dan.
Za razmislek na to temo, sem na dopustu prebrala knjigo: Tisoč veličastnih sonc (Khaled Hosseini, zbirka Roman). Močno priporočam!
Hm, sem morala kar fajn razmislit... pa bom verjetno hotla po kakšnem tednu kje še mal dodat in mal odvzet. Res je moj deklič star šele švoh sedem mesecev in nimam hudo veliko praktičnih izkušenj, ma lonček bom vseeno pristavila.
OdgovoriIzbriši(Preden pozabim: Anita, Tisoč veličastnih sonc je res fenomenalna knjiga! :) Za novo branje toplo priporočam Kri cvetlic (Anita Amirrezvani, založba Učila), ki mi je bla tud finofajnsuper všeč.)
Ampak k bistvu. Tole s hrano je res ena taka zagonetka. V bistvu ne moreš vedet, kok ljudi bo res prišlo in je zato zelo težko naredit ravno prav. Sem bila v situaciji, ko sem povabila par ljudi na večerjo, skuhala tok, kot se mi je zdel, da bo ravno prav in je hrane zmanjkal. Je blo kar mal neprijetno potem sedet za mizo. Mislim, da ima Anita tuki kr taprav pristop. Nam je letos na pikniku tud ostajal, ampak večinoma so bile to solate, ki smo jih potem potalal med babice, prababice in ostalo žlahto, meso smo zamrznil, torte so pa hvala bogu kar inhaliral. In namesto sladic smo ponudili sveže sadje. Presenetljivo je ful palil.
Kar se tiče daril, je pa že mal bolj komplicirano. Ampak jaz sem zelo za. Obdarovanje je ena taka fenomenalna zadeva. Jaz izjemno uživam v prejemanju daril (mimogrede, škatla za orodje še vedno in odlično služi svojemu namenu :) in odkar sem mama izjemno uživam tudi, ko obdarujejo našo deklico. Res pa je, da je meni v strašanski užitek tudi načrtovati, izbirati in podarjati darila drugim. To se mi zdi en tak lep običaj, ki pač sodi k praznovanju. Predstavljam si, da je ključen element najti pravo razmerje. Torej, da je užitek in super in tudi prav prejemati darila, ampak da gre vse skupaj tudi v drugo smer, da tudi druge obdarujemo. Všeč mi je tudi koncepta, ki ga srečala in se ga želim tudi sama posluževat. Namreč, ko otrok dobi darilo, potem izbere tudi darilo za še nekoga, komur starši tega ne morejo kupit. Lahko je to novo darilo, ali pa kakšno odsluženo, a še vedno uporabno iz lastne škatle igrač. Pa tudi če to pomeni, da se ga odda v enega od humaninih nabiralnikov, karitas ali RK. Ta gesta ima po mojem kar poučno in fino poanto.
Z obdarovanjem otrok imam sicer omejene izkušnje, z obdarovanjem otrok japijev še toliko bolj, ampak mislim, da je pač tako kot pri vseh - če zadaneš, zadaneš. Otroške reakcije so pa (brutalno) iskrene. Sama lahko točno in za vse otroke povem, a jim je bilo všeč, kar sem izbrala ali ne.
Lahko, da imajo nekateri dovolj in preveč vsega, ampak - in iskreno upam, da me te besede ne bodo enga dne poiskale in se mi smejale v glavo - mislim, da s(m)o tu ključnega pomena starši. Če otrok dobi vse zaradi slabe vesti, ker starši nimajo časa zanje, potem pač ne gre pričakovat, da bo končni rezultat hvaležnost. (Pa to ne leti na vaju, Saša!)
Smo pa že kot vrsta naštimani tko, da hočemo vedno več in vedno boljše. Kar je edino prav. Sicer bi še vedno živel v jamah, hodil bosi okrog in treskal mamute po glavi. :)
Aha, pozabila, da se moje ime ne napiše ob komentarju. Torej dečva = Tadeja :)
OdgovoriIzbriši