Bloganje

"Sem mislil/a, da nimaš cajta, zdej pa blogaš," zadnje čase pogostokrat slišim. Ja, sem že nekaj časa razmišljala o tem, pravzaprav sem se v bloganje prvič resno poglobila pred dobrim letom dni, ko sem za Tednik pripravljala prispevek o tem. Sem poiskala najbolj branega slovenskega blogarja, pa znane Slovence, ki blogajo, med njimi eno misico, pa Jonasa, pa še en kup drugih sem preklicala. Ker pa sem hotla pravzaprav prikazat, da je bloganje lahko včasih malo tvegano, sem potegnila eno vezico in za sodelovanje prosila sošolko iz gimnazije, ki je na blogu objavljala slikce in tekste o svojem sinku (Anita, še enkrat hvala).
Prispevek je kar uspel, a je sodil med takoimenovane "poletne prispevke". To so tisti, ki jih delamo pred dopusti in ker se julija sogovornike zelo težko dobi, so teme temu primerno "lahke" in malo manj tedniške. Ker je takšne prispevke mnogo lažje in hitreje narediti, jih je temu primerno več in urednik poljubno razpolaga z njimi. Žal mojega ni in ni uvrstil med tistih pet za objavo v oddaji in ko smo se po dopustih vrnili na delovna mesta, se je prispevek o bloganju še kar valjal po omari, potem je bilo pa oktobra že čisto brez veze, da ga objavi, ker so v prispevku vsi poletno oblečeni in bi se videlo, da je nastal že pred časom, pa še en takšen občutek sem dobila, da mojemu šefu bloganje ni ravno blizu. Da se mu ne zdi prav pomembno, te virtualne čira čare.
No, enkrat marca smo ga izbrisali, jaz sem se od takrat poigravala z mislijo, da bi imela svoj blog, kjer bi pisala in objavljala vse tisto, kar me zmoti, pa nimam pravzaprav nikomur povedati. In očitno je to udarilo ven ravno med porodniško.
Sem se pa odločila, da v svojem blogu ne bom izpostavljala nikogar drugega razen sebe, zato slik moje familije nikakor ne pričakujte. Nihče od njih tega ne potrebuje in roko na srce, če bi vam popolni tujec ali pa dobro, zgolj facebook prijatelj, pozvonil na vratih, ali bi ga vsak trenutek toplo sprejeli v svoj dom, mu pokazali poročne fotografije in otroka pri kopanju, pa še v bikinke bi se oblekli, da bi lahko ocenil vašo postavo? Po mojem tudi ne. Zato teh stvari tukaj žal ne boste našli. Sem pa vesela, če vas zanima, kaj pišem, pa tudi kakšen komentar bo prav zanimiv.

Državni goljufi

Hmmm, z davčno napovedjo je vsako leto križ. Pri nas jih pišem jaz, pa bi delo z veseljem prepustila komu drugemu, meni se vse tisto šarjenje po papirjih in računanje, če se vse ujema, zdi strašna izguba časa. Vem pa, da so ljudje, ki v tem uživajo. Pravzaprav jih mora biti kar precej, glede na število študentov na ekonomskem faksu. No, kakorkoli, potem nekaj izračunam, delim, pišem dodatne obrazce in čakam. Saj je malo podobno kuhanju ali pa mogoče bolj sajenju in sejanju, ampak tega ne maram tako kot kuhanja. Potem pa čez mesece pride poštar in za modro kuverto se je treba podpisati, osebno, tudi če najboljši mož nekaj brklja po garaži, jaz pa imam v prvem nadstropju umazane roke ali pa opravka z dojenčkom ali kaj podobnega. In ko odpiram modro kuverto, se grem nagonsko usest, če ti piše država, je bolje, da sediš. In potem zakuham. Sem ga pokvačkala jaz ali mutijo oni? Jaz sem zmeraj sama proti "njim". Grem stavit, da se z mojo dohodnino ne ukvarja zgolj en uslužbenec. Ali pač? Ker potem, ali je vsako leto isti, pa bi ga bilo treba zamenjat, ali pa je pokvarjena vsa tista žlota, ki greje stolčke na davčni upravi.
Letos sem junija dobila položnico za sto evrov, češ, dolžna si državi, ki te hrani, poravnaj dolgove.... In sem morala stvari prespat. Ne eno noč, par noči sem tuhtala, kje sem se ukalkulirala, da sem jaz njim dolžna. Potem sem pogruntala finto in (pozor, devet mesecev noseča) laufala na davčno in pisala ugovor. "Pozabili" so upoštevati obrazec o vzdrževanih članih, ki sem ga btw izpolnila in oddala do predvidenega roka (31. 1). To vem zagotovo, ker smo štiri babe v službi to izpolnjevale hkrati in oddajale skupaj. Tudi davčne tajnosti je včasih dobro početi v družbi.
Po oddanem ugovoru sem čakala dolge mesece, do prejšnjega tedna, ko je prispela nova odločba. Ves dan sem jo nosila v torbi, ker z dvomesečnim dojenčkom nikakor nimaš prepotrebnih dveh rok, ki jih potrebuješ za odpiranje kuverte. Zvečer sem jo odprla in ostrmela.
Oni so meni dolžni 685 evrov!!! Ja, na moj račun jih bodo nakazali 30 dni od datuma, ko sem na pošti prevzela odločbo. Presneta banda! Nobenega "oprostite, smo se zmotili..." Pokvarjenci! To je več kot znaša minimalna slovenska plača! Se pravi, da če bi tiste noči, ko sem tuhtala, prespala, bi državi prepustila eno mesečno plačo, se pravi, da bi en mesec delala zastonj. Banda! Pa še sto evrov so hoteli od mene, se pravi da sem pravzaprav privarčevala 785 evrov! Dobro, morda se ne strinjate z mano, ne maram računanja, zato je tudi izpolnjevanje dohodnine zame muka.
Mogoče mislite, da je moja reakcija pretirana in da se vsakdo lahko zmoti. No, pri meni se vsako leto in pred dnevi mi je prijateljica povedala, da se tudi njej. Vselej v njeno škodo. Me prav zanima, koliko takšnih nas je pravzaprav.

Alternativa

>

Najbrž se alternativnega zdravljenja posluži vsak starš, ki z ravnanjem »uradne« medicine ni zadovoljen. Evo, tudi jaz sem se je, čeprav iskreno priznam, da so mi te čira-čare čiste mučke in sem do teh stvari ekstra skeptična.

No, po enourni seansi ne vem, kaj naj si mislim. Tip je blazno miren in prijazen, sprašuje stvari, ki nekaj časa imajo smisel, potem ga spet izgubijo, zraven zavzeto tipka v računalnik, zaradi mene lahko tud špila tetris. Otroka vpraša le, kako mu je ime, še v usta mu ne pogleda. Na koncu odideva z malimi belimi tabletkami »eno na dan«, sestavine tabletke niso znane, moj tošl je olajšan za 100 evrov. Res ne vem, kaj naj si mislim, ampak ko bo mala spet zbolela, bi dala vse, da bi bila zdrava.

Za nama v čakalnici pa že čaka gospa, ki po eni uri pusti zeleno šuško pri homeopatovi tajnici. In za njo najbrž pride še kdo… Fino je bit alternativni zdravilec, če ti vsako uro na mizo pade sto evrov.

Mogoče je pa finta v tem, da moraš verjet.

Aja, pa čez dva meseca se morava prit spet pokazat.