torek, 22. december 2009

Dva devet je bil en bedn let

Naj v uvodu razložim - naša šjori ima ob četrtkih popoldne gibalne urice. Tako se cela familija ob pol petih odpravi od doma, ata gre v službo, jaz pa z mulci v telovadnico. Tam malo preoblečem, preobujem, dam jo lulat in nekaj pit in v roke kuponček za uro vadbe. Potem se z dvema prijateljicama, ki imata enako stare otroke, usedemo v avli šole, saj je tistih 45 minut premalo za kaj opravit in zadnjič je ena od njiju pripomnila, da imamo bralni krožek, samo kakšno knjigo bo še treba prebrat.
In ko smo prejšnjič izmenjale informacije, smo ugotavljale, da je bilo 2009 eno bolj slabo leto. Sekala je recesija, vsaka familija je doživela kaj slabega in če sama pobrskam po mojem letu dva devet, ni bilo eno boljših. Ni bilo nič kaj lepo leto in to smo se strinjale vse tri, pa naj povem še to, da smo to leto vse postale drugič mame.
In potem sem včeraj pisala voščila. Jih nikoli nisem jemala kaj resno. Bolj neka obveznost, ki pride na vrsto konec leta in je zoprno, če koga pozabiš, on pa tebe ne. In ko sem razmišljala, kaj vse se je komu zgodilo v letošnjem letu, so voščila kar sam letela izpod prstov. Če pogledam, kaj komu želim, da bo v prihajajočem letu bolje kot letos, želje postanejo kar klasične; mir, zdravje, uspehov...
Kakorkoli že; vsem, ki berejo moj blog iskreno želim:
Čim manj obremenjevanja s stvarmi v službi, čim manj zateženih šefov in opravljivih sodelavcev,
veliko časa in zabave s svojimi dragimi, dobre medsebojne odnose, veliko časa za stvari, ki vas zanimajo, pa zanje ne najdete časa; veliko časa za spanje, crkljanje, kuhanje, športanje, kofetkanje, za vse stvari, kjer čas kar leti; veliko poguma in moči za nove začetke, karkoli že imate v mislih, čim manj strahu, trpljenja in bolečine; finančno, čustveno in duševno uravnovešenost, dooooolg sproščujoč dopust, kjerkoli vam je že lepo, in seveda polno zdravja vam in vašim bližjim; ker če tega ni, ni nič.
Evo, to je to. Upam, da nisem česa pozabila.
Da bo dva deset en luštn let, kakorkoli že pribremzamo do njega.

ponedeljek, 14. december 2009

Zadnji steber socializma

V soboto sem se po dooolgem času spet znašla v službi. Ne, nič kaj delovna nisem bila, našo šjori sem peljala na Dedka mraza. Pri nas so do predstave in darila upravičeni otroci zaposlenih v starosti med 2-6 let. Če pa je otrok mlajši ali starejši, lahko za vse to razkošje doplačaš 25 evrov.
Ne poznam prav dosti služb, kjer bi bil za otroke zaposlenih organiziran prihod Dedka mraza. To so ostaline nekega prejšnjega časa, ampak moram reč, da otroke to navdušuje. In ko sem imela pol ure čisto zase in sem v poltemi sedela v studiu 1, moj otrok pa je spremljal eno zelo simpatično lutkovno predstavo, sem razmišljala, da so bili pretekli časi otrokom bolj prijazni kot današnji.
Če odštejemo, da so bili prvi zlogi v Prvem berilu TITO, NAŠ TITO in da smo imeli celodnevni pouk do 15-ih, so se otroci več igrali, imeli več prostega časa, manj interesnih dejavnosti, manj domačih nalog in konec koncev Dedka mraza, ki je prinašal darila.
In pri nas v službi to še vedno laufa. Nekaj ljudi ima zato poleg svojega rednega dela kar nekaj organizacije s predstavo, vabili, darili, sponzorji in konec koncev nekdo se našemi v toplo kučmo in dolg plašč, si nadene brke in brado in nekaj sto otrok posadi v naročje ter sprašuje, kako se imajo v vrtcu in če ubogajo starše. Da ne govorim, da je nekaj punc pripravljenih obleči srebrne kostume snežink in med otroki krožiti s košarami bonbonov, naša jih je kar dobro basala.
Darilo je vedno domišljeno in kvalitetno. Kakšna starosti primerna družabna igra, posteljnina, sestavljanke, lani sva dobili taveliko škatlo lego kock, pa kaj sladkega.
Kakorkoli že, ta ostalina prejšnjega sistema mi je všeč. Naši šjori pa tudi. Ko sva odhajali je spraševala, kdaj spet prideva k fantku s piščalko.
Skupaj čez eno leto, jaz pa se vračam že poleti.