Razloga za tale zapis sta dva; bedno vreme in adeno virus, ki oba povzročata, da nos pomolim iz bajte le, če grem v štacuno ali peljem katerega od čmrlov k zdravniku. Zlasti slednji razlog, ki med drugim povzroča drisko, bruhanje, oteklo grlo, več dni trajajočo vročino in bolečine, podobne bolečinam ob gripi, je v naši hiši spremenil termine spanca. Podnevi je mir po nekaj ur, ponoči pa včasih ne spimo niti eno uro skupaj.
In tiste dnevne ure, ko vsi vročični zaspijo, jaz sufram po internetu. Precej časa prebijem na facebooku, kjer se včasih počutim že prav voajersko, saj si lahko ogledam slike prijateljev mojih prijateljev, njihove poročne slike, slike novorojenčkov, ki so pravkar pokukali na svet, slike začetkov in koncev nekih shujševalnih diet in podobne zadeve. Včasih se ob kakšni sliki zazdim sama sebi prav vsiljiva, a slike so prav zato tam. Da si jih lahko vsakdo ogleda. Na facebooku lahko vsak o sebi ustvari natančno takšno podobo, kot želi. Razen...
Ja, pri vsaki stvari je tako. Tudi pri facebooku. Razen, če nekdo drug o tebi ne objavi nečesa, kar si sam ne bi želel pokazati javnosti. Kakšna fejst pijana slika z žura, ki se ga ne bi rad več spomnil, svojih osnovnošolskih slik, ko si nosil frizuro ala osemdeseta ali sliko, ko objemaš nekoga, s katerim si danes sploh nisi več blizu. Pa navajam zgolj bolj mile primere...
Dvakrat v tem mojem voajerskem tednu sta me dve fotografiji, do ene sem priklikala povsem naključno, drugo pa sem poiskala, kar malo vrgli iz tira. In mi dali misliti, da facebook sploh ni tako nedolžna stvar, kot je videti na prvi pogled.
Prva je bila fotografija mrtvega novorojenčka, ki jo je ob prvi obletnici njegovega rojstva v njegov spomin objavila njegova mama. Povabila je svoj fb prijatelje naj se virtualno udeležijo spomina na njegov prihod na svet. Novorojenček je bledo moder, z udarninami na obrazu in okrvavljenimi ustnicami. Takih fotografij nismo vajeni. Vsi novorojenčki na fotkah so polnih lic in rožnati. Stvar mi je dala misliti. Vem, da novorojenčki tudi umirajo in da spomin nanje za njihove bližnje ne zbledi, saj so kljub kratkemu življenju zanje obstajali in jim pomenili vse na svetu. Ampak kaj fotografija da naključnemu fb obiskovalcu, ki je priklikal do nje?
Druga pa je zloglasna fotografija ogrizenega Baričeviča. Tukaj ne bom razpravljala, če se mi zdi sporno to, da jo je na mestu nesreče nekdo posnel, pač pa zgolj to, da se je znašla na facebooku. Stvar je obrnjena na štos in stran ima nekaj čez 400 registriranih oboževalcev, ogleda pa si jo lahko vsakdo v fb mreži. Razmesarjeno truplo. Me zanima, kaj bi si kdorkoli od nas mislil, če bi videl v prihodnost in izvedel, da bo fotka njegovega trupla obkrožila svet. Ni ravno prijetna misel, kaj?
Mar res ni očitno, da ni zdravo objavljati zasebnih fotk vsepovprek na internetu? Ste pomislili, da jih lahko kdorkoli zlahka zlorabi, izve o vas popolnoma vse, o vseh stvareh, ki so za vas najsvetejše?
Fb profil zna dandanes ustvariti vsak prvošolček, fotografirat z digitalcem ni nobena umetnost, nalimat slikco na net tudi ne. Od hormonov podivjane najstnice pecajo sošolce s svojimi (napol) nagimi fotkami, na katerih so si blazno všeč in upajo, da bodo tudi drugim. In te fotke so potem gor. Za vsakogar.
Ma, mogoče se spreminjam v staro tercijalko, ampak jaz bom (še dobra tri leta imam cajt) poskušala svojim čmrljem razložit, da so določene stvari samo za določene oči.
In tiste dnevne ure, ko vsi vročični zaspijo, jaz sufram po internetu. Precej časa prebijem na facebooku, kjer se včasih počutim že prav voajersko, saj si lahko ogledam slike prijateljev mojih prijateljev, njihove poročne slike, slike novorojenčkov, ki so pravkar pokukali na svet, slike začetkov in koncev nekih shujševalnih diet in podobne zadeve. Včasih se ob kakšni sliki zazdim sama sebi prav vsiljiva, a slike so prav zato tam. Da si jih lahko vsakdo ogleda. Na facebooku lahko vsak o sebi ustvari natančno takšno podobo, kot želi. Razen...
Ja, pri vsaki stvari je tako. Tudi pri facebooku. Razen, če nekdo drug o tebi ne objavi nečesa, kar si sam ne bi želel pokazati javnosti. Kakšna fejst pijana slika z žura, ki se ga ne bi rad več spomnil, svojih osnovnošolskih slik, ko si nosil frizuro ala osemdeseta ali sliko, ko objemaš nekoga, s katerim si danes sploh nisi več blizu. Pa navajam zgolj bolj mile primere...
Dvakrat v tem mojem voajerskem tednu sta me dve fotografiji, do ene sem priklikala povsem naključno, drugo pa sem poiskala, kar malo vrgli iz tira. In mi dali misliti, da facebook sploh ni tako nedolžna stvar, kot je videti na prvi pogled.
Prva je bila fotografija mrtvega novorojenčka, ki jo je ob prvi obletnici njegovega rojstva v njegov spomin objavila njegova mama. Povabila je svoj fb prijatelje naj se virtualno udeležijo spomina na njegov prihod na svet. Novorojenček je bledo moder, z udarninami na obrazu in okrvavljenimi ustnicami. Takih fotografij nismo vajeni. Vsi novorojenčki na fotkah so polnih lic in rožnati. Stvar mi je dala misliti. Vem, da novorojenčki tudi umirajo in da spomin nanje za njihove bližnje ne zbledi, saj so kljub kratkemu življenju zanje obstajali in jim pomenili vse na svetu. Ampak kaj fotografija da naključnemu fb obiskovalcu, ki je priklikal do nje?
Druga pa je zloglasna fotografija ogrizenega Baričeviča. Tukaj ne bom razpravljala, če se mi zdi sporno to, da jo je na mestu nesreče nekdo posnel, pač pa zgolj to, da se je znašla na facebooku. Stvar je obrnjena na štos in stran ima nekaj čez 400 registriranih oboževalcev, ogleda pa si jo lahko vsakdo v fb mreži. Razmesarjeno truplo. Me zanima, kaj bi si kdorkoli od nas mislil, če bi videl v prihodnost in izvedel, da bo fotka njegovega trupla obkrožila svet. Ni ravno prijetna misel, kaj?
Mar res ni očitno, da ni zdravo objavljati zasebnih fotk vsepovprek na internetu? Ste pomislili, da jih lahko kdorkoli zlahka zlorabi, izve o vas popolnoma vse, o vseh stvareh, ki so za vas najsvetejše?
Fb profil zna dandanes ustvariti vsak prvošolček, fotografirat z digitalcem ni nobena umetnost, nalimat slikco na net tudi ne. Od hormonov podivjane najstnice pecajo sošolce s svojimi (napol) nagimi fotkami, na katerih so si blazno všeč in upajo, da bodo tudi drugim. In te fotke so potem gor. Za vsakogar.
Ma, mogoče se spreminjam v staro tercijalko, ampak jaz bom (še dobra tri leta imam cajt) poskušala svojim čmrljem razložit, da so določene stvari samo za določene oči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar