Že od sobote sem v hudi moralno-vzgojni krizi, zato tokrat že na začetku prosim za komentarje, kakršnikoli že bodo.
Stvar pa je taka.... Dobri bog mi je dva potomca namenil v razmiku nekaj let in dvanajst dni, za kar sem mu neizmerno hvaležna. Vmes je ena sobota. Nesporno namenjena dvojnemu praznovanju obeh rojstnih dni. Pretekla sobota je bila ta sobota.
Že v petek sem popoldne, ko sem prišla iz službe (ja, sem že kar dobro ulaufana) začela s peko dveh tort - jagodne in čokoladne. Ne vem, če je bila kriva naglica ali pečica ali vse skupaj - trikrat sem pekla biskvit, pa nikakor ni hotel biti višji od palačinke. Priznam, po dveh urah mi je šlo krepko na jok - ampak po treh urah sta se v hladilniku bohotili dve lepi torti. Nadaljevalo se je v soboto dopoldne - v dveh urah sem pripravila dvesto (200) kanapejčkov. Povabili smo namreč 40 ljudi. Žlahte je kar precej, šjori pa je že v letih, ko bi rada povabila svoje prijateljčke in tu so še sosedje in prijatelji, pa se nabere. K sreči je bil dan topel, izposodili smo si mize, na voljo so igrala, skratka, prostorske stiske ni bilo.
Vklopili smo počitniški hladilnik in shladili pivo. Pripravila sem slaščice in slano pecivo, naredili smo led za vodo in sok. Po četrti uri so pričeli prihajati prvi gosti, najprej se jih kar ni dalo zbezati iz hladne hiše na vročo teraso, a kratka plohica nas je vse ohladila. Mislim, da je bila ta plohica vzrok, da nekaj povabljenih ni prišlo. V glavnem, naštela sem nas 26. Vsak je prinesel darilce za oba slavljenca, čeprav sva se že pred meseci z najboljšim možem dogovorila, da naj bo letošnje darilo eno samo - trampolin, za katerega naj vsak prispeva po svojih močeh. Končni rezultat je bil, da je poleg kuvertice vsakdo prinesel še majceno darilce - knjigo, oblačilo, igračko,...
Tamal tako ali tako še ne ve, zakaj gre, šjori je pa v veliki meri že vse jasno. Skakala je z darilnimi vrečkami okrog, mahala z majicami in knjigami in vsake toliko pritekla k meni z novo darilno vrečko, da sem jo pospravila. Jaz sem se vmes malo trudila s strežbo, malo z rezanjem in razdeljevanjem tort, malo s filanjem ostalih dobrot na krožnike. Zvečer, ko so zadnji gostje odšli, sem bila čist crknjena. Mulca pa tudi.
Z najboljšim možem sva se lotila pospravljanja. Zgrožena sem ugotovila, da je ostalo pol od vsake torte in dobro četrtino vseh kanapejčkov, čeprav sem odhajajočim ponujala hrano še za domov. Vse sem pospravila v hladilnik in šla spat.
V nedeljo pa je prišla velika moralno-vzgojna kriza. Zjutraj sem šjori v mimoletu vprašala, kdo ji je prinesel neko knjigico. Skomignila je z rameni in odšibala naprej. Kot sem videla kasneje, si je le za nekaj daril zapomnila, kdo jih je podaril. Ne razumite narobe, tukaj ni šjori nič kriva, le vsega je bilo preveč in štiriletnica ni sfolgala.
Potem sem s težkim srcem zavila ostale sendvičke s postarano majonezo, uvelo solato in zgubano kumarico v časopisni papir in jih vrgla v smeti. Potem sem se zamislila. Med nami, ne prav daleč, so ljudje, ki zaradi revščine ne zmorejo pokriti najosnovnejših potreb. Raziskave v osnovnih šolah so pokazale, da je v vsakem razredu vsaj en otrok, ki gre zvečer lačen spat, ker doma ni hrane za večerjo. V službi se (pre) večkrat posredno ali neposredno srečujem z družinami, ki nimajo ničesar. Zaradi njih mi je težko vreč stran jogurt, ki se mi je postaral v hladilniku.
No, potem sem se pa v nedeljo popoldne po TV-ju ogledala eno oddajo o zgodovini kulinarike. Proučevali so viktorjanske čase in ugotavljali, da so pred sto leti aristokrati na večerjah s šestimi hodi in šestimi različnimi sladicami, vsak večer pometali stran toliko hrane, da bi zadostovala za sto delavskih družin. Očitno se zgodovina neprestano ponavlja.
Kar seveda ni opravičilo. Ker stvari najprej začnemo spreminjati pri sebi, sem si v nedeljo obljubila - da bom v prihodnje raje kupila dve majhni tortici v trgovini, kjer preizkušeno pečejo dobre, čas za peko bom raje porabila za skakanje z mulčki na trampolinu, da ne bom več pretiravala v pripravi hrane za goste in prihodnje leto bom pošteno razmislila tudi o obdarovanju. Tole je čist tumač. Nočem vzgojiti dva potrošnika, ki se jima ni treba za nič truditi, ki jima je samoumevno, da jih obsujejo z darili in zjutraj niti ne vesta, kaj jima je kdo podaril.
Dobri bog mi je podaril dva potomca, za kar sem mu neizmerno hvaležna, ampak gnetenje in vzgajanje je pa na meni.
Stvar pa je taka.... Dobri bog mi je dva potomca namenil v razmiku nekaj let in dvanajst dni, za kar sem mu neizmerno hvaležna. Vmes je ena sobota. Nesporno namenjena dvojnemu praznovanju obeh rojstnih dni. Pretekla sobota je bila ta sobota.
Že v petek sem popoldne, ko sem prišla iz službe (ja, sem že kar dobro ulaufana) začela s peko dveh tort - jagodne in čokoladne. Ne vem, če je bila kriva naglica ali pečica ali vse skupaj - trikrat sem pekla biskvit, pa nikakor ni hotel biti višji od palačinke. Priznam, po dveh urah mi je šlo krepko na jok - ampak po treh urah sta se v hladilniku bohotili dve lepi torti. Nadaljevalo se je v soboto dopoldne - v dveh urah sem pripravila dvesto (200) kanapejčkov. Povabili smo namreč 40 ljudi. Žlahte je kar precej, šjori pa je že v letih, ko bi rada povabila svoje prijateljčke in tu so še sosedje in prijatelji, pa se nabere. K sreči je bil dan topel, izposodili smo si mize, na voljo so igrala, skratka, prostorske stiske ni bilo.
Vklopili smo počitniški hladilnik in shladili pivo. Pripravila sem slaščice in slano pecivo, naredili smo led za vodo in sok. Po četrti uri so pričeli prihajati prvi gosti, najprej se jih kar ni dalo zbezati iz hladne hiše na vročo teraso, a kratka plohica nas je vse ohladila. Mislim, da je bila ta plohica vzrok, da nekaj povabljenih ni prišlo. V glavnem, naštela sem nas 26. Vsak je prinesel darilce za oba slavljenca, čeprav sva se že pred meseci z najboljšim možem dogovorila, da naj bo letošnje darilo eno samo - trampolin, za katerega naj vsak prispeva po svojih močeh. Končni rezultat je bil, da je poleg kuvertice vsakdo prinesel še majceno darilce - knjigo, oblačilo, igračko,...
Tamal tako ali tako še ne ve, zakaj gre, šjori je pa v veliki meri že vse jasno. Skakala je z darilnimi vrečkami okrog, mahala z majicami in knjigami in vsake toliko pritekla k meni z novo darilno vrečko, da sem jo pospravila. Jaz sem se vmes malo trudila s strežbo, malo z rezanjem in razdeljevanjem tort, malo s filanjem ostalih dobrot na krožnike. Zvečer, ko so zadnji gostje odšli, sem bila čist crknjena. Mulca pa tudi.
Z najboljšim možem sva se lotila pospravljanja. Zgrožena sem ugotovila, da je ostalo pol od vsake torte in dobro četrtino vseh kanapejčkov, čeprav sem odhajajočim ponujala hrano še za domov. Vse sem pospravila v hladilnik in šla spat.
V nedeljo pa je prišla velika moralno-vzgojna kriza. Zjutraj sem šjori v mimoletu vprašala, kdo ji je prinesel neko knjigico. Skomignila je z rameni in odšibala naprej. Kot sem videla kasneje, si je le za nekaj daril zapomnila, kdo jih je podaril. Ne razumite narobe, tukaj ni šjori nič kriva, le vsega je bilo preveč in štiriletnica ni sfolgala.
Potem sem s težkim srcem zavila ostale sendvičke s postarano majonezo, uvelo solato in zgubano kumarico v časopisni papir in jih vrgla v smeti. Potem sem se zamislila. Med nami, ne prav daleč, so ljudje, ki zaradi revščine ne zmorejo pokriti najosnovnejših potreb. Raziskave v osnovnih šolah so pokazale, da je v vsakem razredu vsaj en otrok, ki gre zvečer lačen spat, ker doma ni hrane za večerjo. V službi se (pre) večkrat posredno ali neposredno srečujem z družinami, ki nimajo ničesar. Zaradi njih mi je težko vreč stran jogurt, ki se mi je postaral v hladilniku.
No, potem sem se pa v nedeljo popoldne po TV-ju ogledala eno oddajo o zgodovini kulinarike. Proučevali so viktorjanske čase in ugotavljali, da so pred sto leti aristokrati na večerjah s šestimi hodi in šestimi različnimi sladicami, vsak večer pometali stran toliko hrane, da bi zadostovala za sto delavskih družin. Očitno se zgodovina neprestano ponavlja.
Kar seveda ni opravičilo. Ker stvari najprej začnemo spreminjati pri sebi, sem si v nedeljo obljubila - da bom v prihodnje raje kupila dve majhni tortici v trgovini, kjer preizkušeno pečejo dobre, čas za peko bom raje porabila za skakanje z mulčki na trampolinu, da ne bom več pretiravala v pripravi hrane za goste in prihodnje leto bom pošteno razmislila tudi o obdarovanju. Tole je čist tumač. Nočem vzgojiti dva potrošnika, ki se jima ni treba za nič truditi, ki jima je samoumevno, da jih obsujejo z darili in zjutraj niti ne vesta, kaj jima je kdo podaril.
Dobri bog mi je podaril dva potomca, za kar sem mu neizmerno hvaležna, ampak gnetenje in vzgajanje je pa na meni.
