Veseli december

Še malo in bo zopet tu... Mesec, ki ga od vseh mesecev najtežje prenašam. Pa ne zato, ker je december sinonim za zimo, kar pomeni sneg in mraz, česar tudi ne ljubim preveč, pač pa zaradi trušča, ki se ga dela okrog praznikov.

Pa stisnem zobke - zaradi mulcev, ki jim mogoče december res prinese kaj čarobnega, ker še verjamejo v lepe stvari in ker čutim eno dolžnost, da jim naredim ta čas prijazen in nepozaben. Zraven pa, priznam, včasih prav trpim.

Najprej me v štacunah zmoti, da je smrečica postavljena že sredi novembra. To pomeni, da če jo doma krasiš na božični večer, si že več kot en mesec v zamudi. In to pri mulariji nekaj šteje.
Potem so tu darila. Seveda jih rada prejemam, ampak tole decembrsko obdarovanje je tako na silo. Nujno se moraš spomnit, kaj potrebuješ - da ne bi dobil kaj, česar ne potrebuješ, in tudi sam razmišljaš o unikatnih darilih za najmanj dvajset ljudi. Meni je to muka, zato se spustim v znani vrtinec flaš, kafetov in bonbonijer, ki se ob letu osorej včasih vrnejo nazaj.
Že novembra povem, da ne rabim nič in to ne pomeni - najraje bi kar dinarčke - ampak res nič. Pa še nobeno leto ni šlo skozi...

Potem so tu darila za mularijo. Vem, da nič pri njih pač ne gre. Ampak tu sta dve babici, ena prababica, prijazni sosedje, dedek mraz v službi, prijatelji in... kakšna starša bi pa bila, če pod smrečico ne bi bilo vsaj nekaj malega za mulca? In potem gazim po teh igračah, pizdim, ker jih moram pospravljat, konča pa se tako, da jih enkrat poleti napakiram v črno vrečo in nesem na podstreho, saj niso več zanimive. Takrat si sicer obljubim, da ob prihodnjem decembru mulci dobijo izključno to, kar potrebujejo, ampak do zime to redno potisnem v podzavest.

In na koncu je tu veselo žuranje. Te žurke za novo leto so zmeraj nekaj na silo. Meni so všeč spontana srečanja, ki prerasejo v žurko, ko se po špajzu pobrska, kaj bi se dalo ponudit ali če je še kaj vina. Tisto rihtanje in planiranje za novoletni večer bi brez problema lahko izpustila. No, saj zadnja leta, odkar imamo mulčke, je to največkrat tako. In it spat ob desetih ni noben zločin, saj si naslednji dan sposoben it na daljši sprehod ali zlest na kak hrib, vse ostalo pa miruje in to ima tudi poseben čar.

Ja, sem se malo izkašljala. Pač ne maram novoletnih praznikov, po moje je to gensko pogojeno. Nihče od moje familije jih ne. Mam pa rada recimo, prvomajske. Tako da čist cepljena proti praznikom tudi nisem.

Ampak se bom tudi letos potrudila in poskušala brez slabe volje krasit drevešček (in ga po 5. januarju z veseljem tudi pospravit), kupovat in zavijat darila, pogledat izvrsten novoletni program na nacionalni televiziji in vztrajat do polnoči, da dvatisočdesetemu vsaj nazdravim, preden se odvalim spat. Mogoče sploh ne bo nihče opazil.

Moja jutra

Že nekaj mesecev, odkar imamo malega in sem v spalnici ostala sama z dojenceljnom, so moja jutra prav posebna. Pravzaprav ni neke prave noči. Modri uči, ki spančkajo v zibki poleg postelje, se odpirajo redno, na dobri dve uri, ko se s krajšim zamikom odprejo tudi mala usteca in tulijo, dokler se ne zamotijo s požiranjem. Popolnoma so modri uči odprti med pol peto in peto zjutraj, ko mala slinasta usteca utišam le, če po hranjenju tudi vstanem.

Najprej počekiram, če je pokonci tudi sosed. Pred tedni je nabavil pasjega dojenčka in razsvetljen vrt kaže na to, da tudi eni rjavi pasji uči gledajo in ne morejo več spati. Potem modre uče preoblečem in previjem, ker en lulček živi popolnoma svoje življenje in redno zmoči pižamico in bodi in tako se modri uči najhitreje prehladijo. Potem lastnika modrih učev zavijem v dekico in posadim v ležalnik na mizi. Skuham čaj za oba in zložim čisto posodo iz pomivalca in vanj naložim umazano. Vmes prižgem radio in poslušam prve novice. Modri uči me spremljajo in tlačijo roke v usta. Če imam piškote, jih pomakam v čaj, vmes se pačim modrim učem, ki jim preseda, ker se slika premalo giblje in bi radi več akcije. Če me zebe, si čez pižamo vlečem kakšen pulover in obuvam nogavice. Vmes skočim umit zobe in lulat, če modrim učem medtem uspe obdržat zaprta usta. Drugače kaj od tega preskočim.
Zadnje dni modrim učem zjutraj v slinasta usteca tlačim sadno kašico. Kakšen dan jim sede bolj kot navadno, vsekakor je treba po tem fejst očistit lička, vrat, moj pulover in ležalnik. Potem se modri uči preklopijo na polovico in usta začnejo piskati. To je znak, da lastnika modrih učev obrnem horizontalno, zatlačim dudo, sedem na telovadno žogo in guncam. Vmes, če imam srečo, na radiu zavrtijo kakšen dober komad. Ura se bliža sedmi. Sosed se z družino že počasi poka proti Ljubljani.
Ko so modri uči že na tričetrt zaprti, se s truščem odprejo vrata sobe, kjer do takrat mižita druga dva para učev. Modri uči z bosimi nogami in hlačnicami, nagubanimi pri kolenih, pritečejo v sobo in poročajo, da "ati še ni pustil vstat, ampak da niso ubogali". Polupčkajo že skoraj trdno zaprte modre uče v mojem naročju in gredo lulat na kahlo.

Modri uči v mojem naročju omagajo. Mlahavega lastnika odnesem v spalnico, položim na posteljo in toplo pokrijem. Spokojno dihajo in iz ustec se jim cedi od kašice umazana slina.

Vrnem se v dnevno sobo, drugim modrim učem obujem nogavičke in navlečem pulover, pogrejem mleko in naredim kakavček. Modri uči so zadovoljni in usteca zadovoljno lapajo. Potem iz sobe pride še en par zmatranih rjavih učev in s hrapavim glasom vpraša, kaj dogaja. Temu se reče smena.
Ura je skoraj pol osmih. Kar padem v posteljo poleg trdno zaprtih modrih učev in zaspim ne da bi slekla pulover in sezula štumfe. Tako ali tako ne bo dolgo trajalo, ko se bodo modri uči spet odprli...

Loški komšiluk

Star slovenski pregovor pravi, da je dober sosed boljši od desetih stricev in moram se strinjati s tem. Ko sva pred dobrimi petimi leti prišla v stik s sosesko, kjer živimo danes, si nisem predstavljala, da so lahko še kje takšni medsosedski odnosi, kot so bili včasih. Ob zidariji so pogostokrat pomagali prav bodoči sosedje in najboljši mož še danes odluta "pogledat, česa se je lotil kateri od sosedov".

Predvsem sosedje moškega spola natančno vedo katero orodje in material poseduje kateri sosed in izposoja laufa bolje kot v knjižnici. Najbolj hecno je to, da ko najboljšega moža ni doma, pa si pride kdo kaj sposodit, jaz dvignem roke - pojma nimam, kje ima spravljeno kakšno stvar, sosedje pa to vedo ravno tako dobro kot on.

Sosedje s(m)o redni gostje na otroških rojstnodnevnih zabavah, skupaj praznujemo novo leto, prvi maj, pečemo kostanj, poleti kdaj zaroštiljamo, odkar je eden nabavil sač, tlačimo pod pepel hobotnice in piščance, v kotlu kuhamo dobrote na žlico.

Če mi ob nedeljah zmanjka sestavin za kuho, si pri sosedah izposojam jajca, sol in enkrat celo radensko, pri meni se dobi makarone, limone in lovilce madežev za v pralni stroj. Ob dolgočasnih vikendih, ko zaradi slabega vremena ne moremo ven, se izmenično dobivamo na kofetkih in borovničkah.

Vrhunec našega druženja pa pride na prvi septembrski vikend. Pravljične tri dni in tri noči traja t.i. loški žur, ko se vsi sosedje zberemo na dvorišču najbolj gostoljubnega soseda, novopečeni starši častijo odojka, pivo teče v potokih, vsi smo tam na vseh petih obrokih dneva, vključno s pečenimi jajci za zajtrk in govejo juhico za kosilo. Otroci uživajo ob športnih igricah, tastari pa lahko klepetamo ure in ure, takrat imajo vsi čas in nikomur se nikamor ne mudi. Takrat izvemo vse tiste stvari, za katere med letom mogoče zmanjka časa.

Rada sem doma na Loki. Čeprav nam vlak sopiha manj kot petdeset metrov od glave, je tukaj zame najbolj miren kraj na svetu. Rada grem v coklah in moževem velurju "en krog", saj bom vselej srečala kakšnega soseda in z njim malce poklepetala.
Moji starši soseski kjer živim, vselej rečejo komšiluk. Res smo en tak lušten komšiluk. In res ne bi hotela živeti na nobeni drugi lokaciji.

Dve desetletji Barbike

Khm, saj mi je kar nerodno, ampak ja, sva se pustila prepričat in sva kupila barbiko. No, malce vzgojno sva jo nekaj časa pogojevala s tem, da si jo bo mala zaslužila takrat, ko bo zvečer zaspala, ne da bi moral nekdo od naju dežurat zraven. Ker to je pa bila včasih mora. Po uro in pol je včasih eden od naju sedel na enem trdem, škripajočem stolu in skušal z mirnim glasom malo prepričat, da je treba zaspat. No, včasih je šlo v desetih minutah, ampak to je bila bolj redkost.

Potem pa je v enem katalogu zagledala barbiko. "To rabim," je rekla - evo, ena prvih umetno ustvarjenih potreb, sem si mislila, ampak sva se z najboljšim možem dogovorila, da jo bo prinesel eden od treh dobrih decembrskih mož. Ker pa je kar vztrajno težila s to barbiko, sva rekla, da jo dobi prej, če gre zvečer sama spat v svojo posteljo.

Saj ne bom rekla, da je šlo čisto gladko, ampak po tednu dni je bilo, kot da nihče od naju nikoli ni izgubljal živcev na tistem škripajočem stolu. Pa smo šli po barbiko. Sva ji pustila, da je v tisti množici barbik izbrala, kar se ji je zdelo lepo. Izbrala je mušketirko. In plačala sva 30 evrov.
Barbika je v časih, ko sem bila jaz mula, veljala za višek igračk za punčke. Spremljal jo je pridih inozemstva, saj se jih pri nas ni dobilo. Kot začarana sem zijala v barbiko moje sosede, ker se ji je ponoči svetila z zvezdicami posuta obleka. Potem sem težila in dobivala barbike, ampak nobena ni bila tako lepa kot sosedina.
Končni seštevek: šest plastičnih, dolgonogih, nesorazmernih barbik, ki sem jim v najstniških letih postrigla lase, pobarvala oči, polomila nekaj udov, drugo škodo je na njih naredil naš pes. Pristale so na podstrehi, od koder jih je babica prinesla, da se bo z njimi igrala naša šjori.

In ko sem imela v rokah novo in staro različico, sem opazila kar nekaj sprememb, ki jih je Barbie doživela v zadnjih dvajsetih, petindvajsetih letih. Nova ima rjave lase, moje so bile vse bjondine, ima manjša stopala, še ožji pas (ja, je mogoče), oblikovano zadnjico in popek, manjše joške(!) in naj se sliši še tako vulgarno, noge so moje premikale le naprej in nazaj, tale tanova jih tudi narazen in skupaj. Mogoče pa zgolj zato, ker je mušketirka.

Jaz srčno upam, da se ta podoba ne bo vtisnila preveč v hčerino podzavest. Bejba res ni lepa, ni niti sorazmerna - noge ima, glede na dolžino trupa, vsaj za polovico predolge, številka stopala pa je tam nekje 28. Nosi grozljive vamp škornje, ki upam, da se bodo sčasoma poizgubili, mušketirska maska, ki je lahko tudi kronca, je prišraufana v glavo.

Upam, da ne bo kdaj mislila, da mora zgledat kot barbie. Ker pol sem vzgojno pogorela.
Ampak tile večeri, ko imamo ob osmih zvečer v bajti mir, so pa zlata vredni.

Rozike in plavčki

Zima je tu in naši šjori so vse zimske stvari premajhne. Klasika. Poleti je očitno tako zrasla, da lahko odpišem vse lanske cunje in se lotim nabave novih. Tako sva včeraj z najboljšim možem dopoldne odšla po štacunah, šjori je bila v vrtcu, malega sva spečega prepustila babici.
In sva šla. Že občutek, da sva sama v avtu mi je bil čuden, kar naprej sem se obračala, da bi pobrala kakšno stvar ali popravila dudo. Ampak ko sem enkrat padla v filing "biti brez otrok", je bilo pa prav luštno.

No, štacune so bile polne otroške zimske robe, tudi cene so, moram reči, ugodne. Tako da nevede tam pustiš mnogo več denarja, kot si sprva nameraval. Kar me moti, in to je najbrž opazil vsak starš, ki ima otroke različnega spola, da ne moreš kupiti oblačilca, ki bi ga drugi otrok lahko ponosil za prvim. Ni variante. Obleke za punčke so v devetdesetih odstotkih roza ali vijolične, nekaj malega je modrosive, ampak tam je gotovo prišita kakšna rožica ali metuljček, ali pa so krojene "po žensko". Tudi fantovskim oblačilcem se jasno vidi, da so za fante, bodiji imajo prišite majhne kravatke in metuljčke, barve so kombinacija temno zelene, rjave in zemfaste, skratka, nobena punčka jih ne bi nosila za svojim bratcem in bratca bi zafrkavali vsi v vrtcu, če bi mu mama zjutraj oblekla kaj, kar je pred časom nosila sestrica.

In potem sem se začela spraševati, ali nismo potrošniki sami krivi, da nas fopajo s takšnimi podmuklimi marketinški prijemi, da je roza za punčke in modra za fantke. Zakaj ne zatežimo za otroške cunje v rumeni, oranžni ali rdeči barvi, ko se odpravimo kupovat za svoje otroke? Kdaj otroci pravzaprav prerastejo roza-modro fazo, in začnejo nositi druge barve? A je dvoletni fantič v rumeno-belo-roza popolnoma ohranjeni črtasti majici res lahko tarča posmeha? A je fora te delitve res samo v kovanju dobička?

Ker nam se podstrešje šibi od cotk vseh odtenkov roza, ki jih mali ne bo mogel ponositi, razen mogoče kakšne pižamice in pa žabic, ki pa jih javnost zagotovo ne bo ugledala.

Pa da se vrnem na začetek štorije. Nabavila sva še več, kot sva mislila, šjori bo vso zimo lepo in toplo spedenana in kapa se bo barvno ujemala z rokavicami in bundo. Dvomim pa, da bo imel čez tri zime mali kaj od tega najinega včerajšnjega nakupovanja. Razen, če do takrat ne lansiramo, da je vijolična hudo modna barva za fantičke.