"Sem mislil/a, da nimaš cajta, zdej pa blogaš," zadnje čase pogostokrat slišim. Ja, sem že nekaj časa razmišljala o tem, pravzaprav sem se v bloganje prvič resno poglobila pred dobrim letom dni, ko sem za Tednik pripravljala prispevek o tem. Sem poiskala najbolj branega slovenskega blogarja, pa znane Slovence, ki blogajo, med njimi eno misico, pa Jonasa, pa še en kup drugih sem preklicala. Ker pa sem hotla pravzaprav prikazat, da je bloganje lahko včasih malo tvegano, sem potegnila eno vezico in za sodelovanje prosila sošolko iz gimnazije, ki je na blogu objavljala slikce in tekste o svojem sinku (Anita, še enkrat hvala).
Prispevek je kar uspel, a je sodil med takoimenovane "poletne prispevke". To so tisti, ki jih delamo pred dopusti in ker se julija sogovornike zelo težko dobi, so teme temu primerno "lahke" in malo manj tedniške. Ker je takšne prispevke mnogo lažje in hitreje narediti, jih je temu primerno več in urednik poljubno razpolaga z njimi. Žal mojega ni in ni uvrstil med tistih pet za objavo v oddaji in ko smo se po dopustih vrnili na delovna mesta, se je prispevek o bloganju še kar valjal po omari, potem je bilo pa oktobra že čisto brez veze, da ga objavi, ker so v prispevku vsi poletno oblečeni in bi se videlo, da je nastal že pred časom, pa še en takšen občutek sem dobila, da mojemu šefu bloganje ni ravno blizu. Da se mu ne zdi prav pomembno, te virtualne čira čare.
No, enkrat marca smo ga izbrisali, jaz sem se od takrat poigravala z mislijo, da bi imela svoj blog, kjer bi pisala in objavljala vse tisto, kar me zmoti, pa nimam pravzaprav nikomur povedati. In očitno je to udarilo ven ravno med porodniško.
Sem se pa odločila, da v svojem blogu ne bom izpostavljala nikogar drugega razen sebe, zato slik moje familije nikakor ne pričakujte. Nihče od njih tega ne potrebuje in roko na srce, če bi vam popolni tujec ali pa dobro, zgolj facebook prijatelj, pozvonil na vratih, ali bi ga vsak trenutek toplo sprejeli v svoj dom, mu pokazali poročne fotografije in otroka pri kopanju, pa še v bikinke bi se oblekli, da bi lahko ocenil vašo postavo? Po mojem tudi ne. Zato teh stvari tukaj žal ne boste našli. Sem pa vesela, če vas zanima, kaj pišem, pa tudi kakšen komentar bo prav zanimiv.
Prispevek je kar uspel, a je sodil med takoimenovane "poletne prispevke". To so tisti, ki jih delamo pred dopusti in ker se julija sogovornike zelo težko dobi, so teme temu primerno "lahke" in malo manj tedniške. Ker je takšne prispevke mnogo lažje in hitreje narediti, jih je temu primerno več in urednik poljubno razpolaga z njimi. Žal mojega ni in ni uvrstil med tistih pet za objavo v oddaji in ko smo se po dopustih vrnili na delovna mesta, se je prispevek o bloganju še kar valjal po omari, potem je bilo pa oktobra že čisto brez veze, da ga objavi, ker so v prispevku vsi poletno oblečeni in bi se videlo, da je nastal že pred časom, pa še en takšen občutek sem dobila, da mojemu šefu bloganje ni ravno blizu. Da se mu ne zdi prav pomembno, te virtualne čira čare.
No, enkrat marca smo ga izbrisali, jaz sem se od takrat poigravala z mislijo, da bi imela svoj blog, kjer bi pisala in objavljala vse tisto, kar me zmoti, pa nimam pravzaprav nikomur povedati. In očitno je to udarilo ven ravno med porodniško.
Sem se pa odločila, da v svojem blogu ne bom izpostavljala nikogar drugega razen sebe, zato slik moje familije nikakor ne pričakujte. Nihče od njih tega ne potrebuje in roko na srce, če bi vam popolni tujec ali pa dobro, zgolj facebook prijatelj, pozvonil na vratih, ali bi ga vsak trenutek toplo sprejeli v svoj dom, mu pokazali poročne fotografije in otroka pri kopanju, pa še v bikinke bi se oblekli, da bi lahko ocenil vašo postavo? Po mojem tudi ne. Zato teh stvari tukaj žal ne boste našli. Sem pa vesela, če vas zanima, kaj pišem, pa tudi kakšen komentar bo prav zanimiv.
Ni komentarjev:
Objavite komentar