No, danes me je pot peljala proti Postojni, čisto banalen vzrok sem imela - v eni drevesnici blizu imajo karkoli zelenega in cvetočega ti srce poželi - in moje si že nekaj časa želi sajenja in brkljanja po teglčkih. Ne bom delala reklame, sem dobila le 10-odstotni popust, pa sem pustila tam tromestno številko evrčkov.
Pustmo to, kadarkoli se peljem proti Postojni, me prevzame en tak poseben občutek, da so tam na svet prišli moji otroci in ta kraj, čeprav roko na srce, ni najlepši, ima zame precejšnjo čustveno vrednost. Rada se vračam tja, ljudje so prijazni, njihova govorica ima tako simpatično melodijo.
Obe porodni izkušnji v postonjski porodnišnici sta bili odlični. Osebje je strašno prijazno in ustrežljivo, vsi se znajo hecat, dr. Likar je pa zame car.
In tako sem zadnjič, ko sem pospravljala flaške in cuclje, naletela na črpalko za stiskanje mleka. Ne rabim je več, februarja, ko je naš mali dobil peti zob, sva se dogovorila, da bova mleko rajši zamenjala za kaj gostejšega in oba sva se hitro strinjala. Spomnim pa se, da je s črpalkami v porodnišnici kriza. Po mojem štetju imajo eno samo navadno, pa ene tri take predpotopne, še z gumo in stekleničko, take je imel moj dedek, prvi zdravnik v Logatcu, ki je bil tudi ginekolog in porodničar in je na svet spravil vsaj četrtino danes živečih Logatčanov, med svojo obvezno opremo.
Tista, ki je probala s tako črpalko po porodu iztisniti kaj mleka, je zagotovo fasala živčni zlom ali pa je bila blizu tega. Steklo je tako močno tudi zato, ker te prime, da bi zadevo zafasal po tleh.
Kakorkoli, danes sem svojo črpalko, ki je, kakor sva se z najboljšim možem dogovorila po Maksovem rojstvu, ne bom več potrebovala, podarila postonjski porodnišnici. So je bili res veseli, take stvari so tam ves čas v uporabi, doma se pa nam valjajo, ko dojenceljnom zrasejo zobki in začnejo žvečit šniclje. Predlagam, da storite podobno, če nimate v načrtu še kaj več od prve faze reprodukcije in bi jo utegnili še potrebovati.
Pustmo to, kadarkoli se peljem proti Postojni, me prevzame en tak poseben občutek, da so tam na svet prišli moji otroci in ta kraj, čeprav roko na srce, ni najlepši, ima zame precejšnjo čustveno vrednost. Rada se vračam tja, ljudje so prijazni, njihova govorica ima tako simpatično melodijo.
Obe porodni izkušnji v postonjski porodnišnici sta bili odlični. Osebje je strašno prijazno in ustrežljivo, vsi se znajo hecat, dr. Likar je pa zame car.
In tako sem zadnjič, ko sem pospravljala flaške in cuclje, naletela na črpalko za stiskanje mleka. Ne rabim je več, februarja, ko je naš mali dobil peti zob, sva se dogovorila, da bova mleko rajši zamenjala za kaj gostejšega in oba sva se hitro strinjala. Spomnim pa se, da je s črpalkami v porodnišnici kriza. Po mojem štetju imajo eno samo navadno, pa ene tri take predpotopne, še z gumo in stekleničko, take je imel moj dedek, prvi zdravnik v Logatcu, ki je bil tudi ginekolog in porodničar in je na svet spravil vsaj četrtino danes živečih Logatčanov, med svojo obvezno opremo.
Tista, ki je probala s tako črpalko po porodu iztisniti kaj mleka, je zagotovo fasala živčni zlom ali pa je bila blizu tega. Steklo je tako močno tudi zato, ker te prime, da bi zadevo zafasal po tleh.
Kakorkoli, danes sem svojo črpalko, ki je, kakor sva se z najboljšim možem dogovorila po Maksovem rojstvu, ne bom več potrebovala, podarila postonjski porodnišnici. So je bili res veseli, take stvari so tam ves čas v uporabi, doma se pa nam valjajo, ko dojenceljnom zrasejo zobki in začnejo žvečit šniclje. Predlagam, da storite podobno, če nimate v načrtu še kaj več od prve faze reprodukcije in bi jo utegnili še potrebovati.
