Pridobiti kondicijo po nosečnosti in porodu je jeba. Še večja jeba je pridobivanje "forme" po carskem rezu. Po drugem carskem je stvar še malček težja. Šivi se morjo pocelit, brazgotina pobledet, dojenje samo tudi ne dopušča preveč športanja, zato sem se sama ponovne resne športne aktivnosti lotila šele sedem mesecev po porodu. Poglavitni razlog so bili, priznam, kilogrami, ki sem jih med nosečnostjo pridobila in če sem hotela obleči še kaj iz prednosečniškega obdobja, je bilo treba mal v akcijo.
Aja, najprej sem se lotila ločevalne diete. Grozljivka! Prvič v življenju sem imela tako dieto, saj veste, štirje zaporedni dnevi, beljakovinski, škrobni, OH in sadni, vsake toliko za špas še en vodni. Dva meseca sem, s kakšnimi greškami vmes, zdržala, potem pa, ko sem začela teči, me je eno dopoldne, sredi sive industrijske cone, skoraj pobralo. Sadnemu dnevu je sledil vodni in temu eno dopoldne spet le sadje, jaz pa sem laufala in se počutila, kot da se mi bo vsak čas zavintal svet. Takrat sem sklenila, da se teh bedarij ne bom več šla. Sam še zdravo športanje.
Doma imam super priročnik (pa nimam nič od reklame, res ne), imenuje se Tek za začetnike. Glavna stvar je 13- tedenski program teka in hoje. Za tiste, ki jim je 10km teka znanstvena fantastika.
Začeti je težko. Prva vaja je minuta teka, ki se izmenjuje z dvema minutama hoje. In to 12- krat. Jaz sem začela konec februarja. Spomnim se, kako so se mi tresli rit, trebuh in joški, vse v različnih amplitudah in sem se počutila res bedno. Še bolj bedno se mi je zdelo to zaganjanje. Vedno sem začela teči, ko me je kakšen sprehajalec prehitel, da je bilo videt, kot da naskrivaj tekmujem z njim. Enkrat sem skoraj pogrnila čez enega cucka.
Ne bom navajala statistike, koliko kilometrov sem v 13-ih tednih pretekla (in nekaj prehodila) in koliko ur teka je to. Lahko vam povem, da sem v tem času tekla po snegu, blatu, lužah, da sem v majici brez rokavov tekla le zadnjih 14 dni. Ja, smo imeli eno mokro pomlad!
Pa še eno domačo statistiko lahko povem. Tekla sem ob vseh urah dneva, pred kosilom, tik po zajtrku in v poznih večernih urah, samo da sem kar najmanj zmotila družinski urnik. In danes je mali prvič spal, ko sem se vrnila s teka. Prej se je vsakič, ko me je slišal priti, zbudil in že sem ga nosila kot preden sem šla teč. Pa še to - dvakrat sem morala za teden dni na mirovanje, ker sem si brez zaščite na soncu scvrknila očesno roženico. Ne, res ni bilo lahko.
Ampak danes sem odlaufala zadnjo vajo in vam povem, čista zmaga. Tek je čisti užitek, nič ni naporno, nič ne boli, nič nisem zadihana, ne vem več, kaj je bodec. Ena ura sproščenega teka je danes najlažja stvar na svetu. Čeprav si včasih mislim, da bi tisto urico zaradi utrujenosti in neprespanosti raje preždela v avtu, sem po teku polna energije. In kile? Natančno deset manj kot pred letom dni, ko sem malega prinesla iz porodnišnice. V glavnem, ta program toplo priporočam.
Kako naprej? Tek trikrat tedensko ostaja na mojem urniku. V veliko pomoč je najboljši mož, ki počuva otroke in mp3, ki z musko daje zagon. S sabo imam tudi uro Polar, je še iz obdobja pred otroki, zato včasih kaže neke svoje traparije. Ko se imam najboljše in mi noge najlepše tečejo, trdi, da imam srčni utrip 227 udarcev na minuto. Včasih, ko sopiham v klanec, za sekundo ugasne ekran in mi potem sporoči 76 blagih srčnih udarcev. Ma, je ne jemljem več resno.
Oktobra si želim v gužvo na Ljubljanski maraton. Eno lepo nasmejano desetko bom odlaufala in šla v ponedeljek brez posledic v službo. 21- in 42-ka ostajata želja in cilj, ko otroci malo zrastejo.
Šele zdaj pravzaprav razumem, zakaj vsi maratonci in iron mani to postanejo po 40-tem letu. Takrat maš po dooolgem času spet malo časa zase.
Aja, najprej sem se lotila ločevalne diete. Grozljivka! Prvič v življenju sem imela tako dieto, saj veste, štirje zaporedni dnevi, beljakovinski, škrobni, OH in sadni, vsake toliko za špas še en vodni. Dva meseca sem, s kakšnimi greškami vmes, zdržala, potem pa, ko sem začela teči, me je eno dopoldne, sredi sive industrijske cone, skoraj pobralo. Sadnemu dnevu je sledil vodni in temu eno dopoldne spet le sadje, jaz pa sem laufala in se počutila, kot da se mi bo vsak čas zavintal svet. Takrat sem sklenila, da se teh bedarij ne bom več šla. Sam še zdravo športanje.
Doma imam super priročnik (pa nimam nič od reklame, res ne), imenuje se Tek za začetnike. Glavna stvar je 13- tedenski program teka in hoje. Za tiste, ki jim je 10km teka znanstvena fantastika.
Začeti je težko. Prva vaja je minuta teka, ki se izmenjuje z dvema minutama hoje. In to 12- krat. Jaz sem začela konec februarja. Spomnim se, kako so se mi tresli rit, trebuh in joški, vse v različnih amplitudah in sem se počutila res bedno. Še bolj bedno se mi je zdelo to zaganjanje. Vedno sem začela teči, ko me je kakšen sprehajalec prehitel, da je bilo videt, kot da naskrivaj tekmujem z njim. Enkrat sem skoraj pogrnila čez enega cucka.
Ne bom navajala statistike, koliko kilometrov sem v 13-ih tednih pretekla (in nekaj prehodila) in koliko ur teka je to. Lahko vam povem, da sem v tem času tekla po snegu, blatu, lužah, da sem v majici brez rokavov tekla le zadnjih 14 dni. Ja, smo imeli eno mokro pomlad!
Pa še eno domačo statistiko lahko povem. Tekla sem ob vseh urah dneva, pred kosilom, tik po zajtrku in v poznih večernih urah, samo da sem kar najmanj zmotila družinski urnik. In danes je mali prvič spal, ko sem se vrnila s teka. Prej se je vsakič, ko me je slišal priti, zbudil in že sem ga nosila kot preden sem šla teč. Pa še to - dvakrat sem morala za teden dni na mirovanje, ker sem si brez zaščite na soncu scvrknila očesno roženico. Ne, res ni bilo lahko.
Ampak danes sem odlaufala zadnjo vajo in vam povem, čista zmaga. Tek je čisti užitek, nič ni naporno, nič ne boli, nič nisem zadihana, ne vem več, kaj je bodec. Ena ura sproščenega teka je danes najlažja stvar na svetu. Čeprav si včasih mislim, da bi tisto urico zaradi utrujenosti in neprespanosti raje preždela v avtu, sem po teku polna energije. In kile? Natančno deset manj kot pred letom dni, ko sem malega prinesla iz porodnišnice. V glavnem, ta program toplo priporočam.
Kako naprej? Tek trikrat tedensko ostaja na mojem urniku. V veliko pomoč je najboljši mož, ki počuva otroke in mp3, ki z musko daje zagon. S sabo imam tudi uro Polar, je še iz obdobja pred otroki, zato včasih kaže neke svoje traparije. Ko se imam najboljše in mi noge najlepše tečejo, trdi, da imam srčni utrip 227 udarcev na minuto. Včasih, ko sopiham v klanec, za sekundo ugasne ekran in mi potem sporoči 76 blagih srčnih udarcev. Ma, je ne jemljem več resno.
Oktobra si želim v gužvo na Ljubljanski maraton. Eno lepo nasmejano desetko bom odlaufala in šla v ponedeljek brez posledic v službo. 21- in 42-ka ostajata želja in cilj, ko otroci malo zrastejo.
Šele zdaj pravzaprav razumem, zakaj vsi maratonci in iron mani to postanejo po 40-tem letu. Takrat maš po dooolgem času spet malo časa zase.
