četrtek, 09. junij 2011

Kamor gre cesar peš...


Nisem gravžasta, res ne. Pokakane plenice previjam z (nenarejenim) nasmeškom, brez težav pijem iz steklenice za nekom domačim, v restavracijah dobro prenašam polžke na solatnih listih, če le ne zaidejo v moj prebavni trakt. Ob pljunkih in bruhcih na cesti preprosto pogledam stran.

Ampak stranišča - ta me pa dotolčejo. Doma nimam zloščenega. Poskušam vzpostaviti vsaj tolikšen nivo higiene, da me ne zadene kap, ko se otroci dotaknejo školjke z roko. Učim jih uporabljati straniščno krtačko. Umivam jo sama.

V službi, v našem tretjem nadstropju je pa užas. Troje stranišč je, na precej zaposlenih žensk, in ponavadi je takrat, ko ga najbolj potrebuješ, zasedeno. Ko pa le lahko vstopiš vanj, ti je pa včasih žal, da moraš na stranišče. Po tleh je razvlečen toaletni papir, pogostokrat kje ležijo že uporabljeni menstrualni pripomočki, krtačke ne uporabljajo. Takrat se resno vprašam, na kakšni stopnji higiene je dom, kopalnica teh ljudi, teh žensk.

Ker sem v službi relativno zgodaj, se s snažilko redno srečujeva. Prijetna gospa. Najprej sva bili na nekaj vljudnostih fazah, potem pa se ji je nekoč odprlo in mi je razložila vse poklicne svinjarije, s katerimi se srečuje dnevno. Ne bom šla v detajle, ker čutim rahel odpor pri nadrobni razlagi človeških intimnosti, kamor sodi tudi izločanje, ampak karvidi ženska, ni zavidljivo, res ni.

V ženski družbi je pogovor že večkrat pripeljal do različnih iznajdljivosti, ki jih izvajajo na straniščih, da se ne bi dotaknile staniščne školjke. Akrobatke, vam rečem! Prve obvezno dvigajo plastični pokrov, druge čepijo in lulajo "v prazno", tretje splezajo na školjko in čepijo na njej. Ni čudno, da je popiškano vse naokrog. Pa še to me zanima, za te slednje, ali se sezujejo in čepijo na deski v nogavicah ali lezejo gor v štikeljcih?

Skratka, naše službeno stranišče ima v devetdesetih odstotkih obiskov na tleh lužico, v katero stopi vsaka nadaljna uporabnica in raznese urin naokrog... Fuj in fej! Pa bog ne daj, da imaš oblečene kakšne dolge, široke hlače, iz belih lanenih v tem življenju ne boš spravil ven rumenih madežev...

Kaj ne bi bilo bolje, da bi ženske, za moške ne vem, kako je, ker moška stranišča ne obiskujem prav pogosto, školjko uporabljale tako, kot je mišljeno. Sede, lepo v miru, na plastičnem pokrovu, ki si ga lahko prej mirno obrišeš, če te bega njegova zgodovina. Ker je res nagravžno, pa nisem gravžasta, res ne, če iz stranišča odpeketa vsa napedenana, nališpana ženskica v lahnem krilcu, za sabo pa pusti tako, da je pravzaprav čisto vseeno, ali ima prostor, oblečen v ploščice na sredini keramično školjko, ali bi bilo bolje, da bi bila v tleh zgolj široka, črna luknja...

1 komentar:

  1. Uf, jaaa...
    Tudi meni ni jasno kaj je s tem lulanjem od daleč. OK. razumem potem, ko je enkrat že vse mokro. Ampak če je wc na videz čist pa res ne vem koga se moramo bati. Saj se usedeš na stegna, na pa na lulico, da bi se lahko okužil.

    Na Korziki imajo v večini kampov kar tako školjko, da plastičnega pokrova sploh nima, tako da se sploh nihče ne usede. Očitno pomaga, saj so wc-ji čisti. Če pa ga kdo onečedi, ga lahko pa kar od daleč našpricajo s cevjo. :)

    Jaz sem včasih imela prav fobijo na javna stranišča. V zadnjem času pa sem zaradi narave dela pogost obiskovalec le-teh in na moje veselje opažam da so javni wc-ji postali zelo čisti (če izzvzamem bencinske servise), službeni pa so katastrofalni, kar mi je res nenavadno.

    PS. Welcome back! Še kaj se javi. :)

    OdgovoriIzbriši