Zadnji steber socializma

V soboto sem se po dooolgem času spet znašla v službi. Ne, nič kaj delovna nisem bila, našo šjori sem peljala na Dedka mraza. Pri nas so do predstave in darila upravičeni otroci zaposlenih v starosti med 2-6 let. Če pa je otrok mlajši ali starejši, lahko za vse to razkošje doplačaš 25 evrov.
Ne poznam prav dosti služb, kjer bi bil za otroke zaposlenih organiziran prihod Dedka mraza. To so ostaline nekega prejšnjega časa, ampak moram reč, da otroke to navdušuje. In ko sem imela pol ure čisto zase in sem v poltemi sedela v studiu 1, moj otrok pa je spremljal eno zelo simpatično lutkovno predstavo, sem razmišljala, da so bili pretekli časi otrokom bolj prijazni kot današnji.
Če odštejemo, da so bili prvi zlogi v Prvem berilu TITO, NAŠ TITO in da smo imeli celodnevni pouk do 15-ih, so se otroci več igrali, imeli več prostega časa, manj interesnih dejavnosti, manj domačih nalog in konec koncev Dedka mraza, ki je prinašal darila.
In pri nas v službi to še vedno laufa. Nekaj ljudi ima zato poleg svojega rednega dela kar nekaj organizacije s predstavo, vabili, darili, sponzorji in konec koncev nekdo se našemi v toplo kučmo in dolg plašč, si nadene brke in brado in nekaj sto otrok posadi v naročje ter sprašuje, kako se imajo v vrtcu in če ubogajo starše. Da ne govorim, da je nekaj punc pripravljenih obleči srebrne kostume snežink in med otroki krožiti s košarami bonbonov, naša jih je kar dobro basala.
Darilo je vedno domišljeno in kvalitetno. Kakšna starosti primerna družabna igra, posteljnina, sestavljanke, lani sva dobili taveliko škatlo lego kock, pa kaj sladkega.
Kakorkoli že, ta ostalina prejšnjega sistema mi je všeč. Naši šjori pa tudi. Ko sva odhajali je spraševala, kdaj spet prideva k fantku s piščalko.
Skupaj čez eno leto, jaz pa se vračam že poleti.

Bloganje

"Sem mislil/a, da nimaš cajta, zdej pa blogaš," zadnje čase pogostokrat slišim. Ja, sem že nekaj časa razmišljala o tem, pravzaprav sem se v bloganje prvič resno poglobila pred dobrim letom dni, ko sem za Tednik pripravljala prispevek o tem. Sem poiskala najbolj branega slovenskega blogarja, pa znane Slovence, ki blogajo, med njimi eno misico, pa Jonasa, pa še en kup drugih sem preklicala. Ker pa sem hotla pravzaprav prikazat, da je bloganje lahko včasih malo tvegano, sem potegnila eno vezico in za sodelovanje prosila sošolko iz gimnazije, ki je na blogu objavljala slikce in tekste o svojem sinku (Anita, še enkrat hvala).
Prispevek je kar uspel, a je sodil med takoimenovane "poletne prispevke". To so tisti, ki jih delamo pred dopusti in ker se julija sogovornike zelo težko dobi, so teme temu primerno "lahke" in malo manj tedniške. Ker je takšne prispevke mnogo lažje in hitreje narediti, jih je temu primerno več in urednik poljubno razpolaga z njimi. Žal mojega ni in ni uvrstil med tistih pet za objavo v oddaji in ko smo se po dopustih vrnili na delovna mesta, se je prispevek o bloganju še kar valjal po omari, potem je bilo pa oktobra že čisto brez veze, da ga objavi, ker so v prispevku vsi poletno oblečeni in bi se videlo, da je nastal že pred časom, pa še en takšen občutek sem dobila, da mojemu šefu bloganje ni ravno blizu. Da se mu ne zdi prav pomembno, te virtualne čira čare.
No, enkrat marca smo ga izbrisali, jaz sem se od takrat poigravala z mislijo, da bi imela svoj blog, kjer bi pisala in objavljala vse tisto, kar me zmoti, pa nimam pravzaprav nikomur povedati. In očitno je to udarilo ven ravno med porodniško.
Sem se pa odločila, da v svojem blogu ne bom izpostavljala nikogar drugega razen sebe, zato slik moje familije nikakor ne pričakujte. Nihče od njih tega ne potrebuje in roko na srce, če bi vam popolni tujec ali pa dobro, zgolj facebook prijatelj, pozvonil na vratih, ali bi ga vsak trenutek toplo sprejeli v svoj dom, mu pokazali poročne fotografije in otroka pri kopanju, pa še v bikinke bi se oblekli, da bi lahko ocenil vašo postavo? Po mojem tudi ne. Zato teh stvari tukaj žal ne boste našli. Sem pa vesela, če vas zanima, kaj pišem, pa tudi kakšen komentar bo prav zanimiv.