Dve desetletji Barbike

Khm, saj mi je kar nerodno, ampak ja, sva se pustila prepričat in sva kupila barbiko. No, malce vzgojno sva jo nekaj časa pogojevala s tem, da si jo bo mala zaslužila takrat, ko bo zvečer zaspala, ne da bi moral nekdo od naju dežurat zraven. Ker to je pa bila včasih mora. Po uro in pol je včasih eden od naju sedel na enem trdem, škripajočem stolu in skušal z mirnim glasom malo prepričat, da je treba zaspat. No, včasih je šlo v desetih minutah, ampak to je bila bolj redkost.

Potem pa je v enem katalogu zagledala barbiko. "To rabim," je rekla - evo, ena prvih umetno ustvarjenih potreb, sem si mislila, ampak sva se z najboljšim možem dogovorila, da jo bo prinesel eden od treh dobrih decembrskih mož. Ker pa je kar vztrajno težila s to barbiko, sva rekla, da jo dobi prej, če gre zvečer sama spat v svojo posteljo.

Saj ne bom rekla, da je šlo čisto gladko, ampak po tednu dni je bilo, kot da nihče od naju nikoli ni izgubljal živcev na tistem škripajočem stolu. Pa smo šli po barbiko. Sva ji pustila, da je v tisti množici barbik izbrala, kar se ji je zdelo lepo. Izbrala je mušketirko. In plačala sva 30 evrov.
Barbika je v časih, ko sem bila jaz mula, veljala za višek igračk za punčke. Spremljal jo je pridih inozemstva, saj se jih pri nas ni dobilo. Kot začarana sem zijala v barbiko moje sosede, ker se ji je ponoči svetila z zvezdicami posuta obleka. Potem sem težila in dobivala barbike, ampak nobena ni bila tako lepa kot sosedina.
Končni seštevek: šest plastičnih, dolgonogih, nesorazmernih barbik, ki sem jim v najstniških letih postrigla lase, pobarvala oči, polomila nekaj udov, drugo škodo je na njih naredil naš pes. Pristale so na podstrehi, od koder jih je babica prinesla, da se bo z njimi igrala naša šjori.

In ko sem imela v rokah novo in staro različico, sem opazila kar nekaj sprememb, ki jih je Barbie doživela v zadnjih dvajsetih, petindvajsetih letih. Nova ima rjave lase, moje so bile vse bjondine, ima manjša stopala, še ožji pas (ja, je mogoče), oblikovano zadnjico in popek, manjše joške(!) in naj se sliši še tako vulgarno, noge so moje premikale le naprej in nazaj, tale tanova jih tudi narazen in skupaj. Mogoče pa zgolj zato, ker je mušketirka.

Jaz srčno upam, da se ta podoba ne bo vtisnila preveč v hčerino podzavest. Bejba res ni lepa, ni niti sorazmerna - noge ima, glede na dolžino trupa, vsaj za polovico predolge, številka stopala pa je tam nekje 28. Nosi grozljive vamp škornje, ki upam, da se bodo sčasoma poizgubili, mušketirska maska, ki je lahko tudi kronca, je prišraufana v glavo.

Upam, da ne bo kdaj mislila, da mora zgledat kot barbie. Ker pol sem vzgojno pogorela.
Ampak tile večeri, ko imamo ob osmih zvečer v bajti mir, so pa zlata vredni.