torek, 22. december 2009

Dva devet je bil en bedn let

Naj v uvodu razložim - naša šjori ima ob četrtkih popoldne gibalne urice. Tako se cela familija ob pol petih odpravi od doma, ata gre v službo, jaz pa z mulci v telovadnico. Tam malo preoblečem, preobujem, dam jo lulat in nekaj pit in v roke kuponček za uro vadbe. Potem se z dvema prijateljicama, ki imata enako stare otroke, usedemo v avli šole, saj je tistih 45 minut premalo za kaj opravit in zadnjič je ena od njiju pripomnila, da imamo bralni krožek, samo kakšno knjigo bo še treba prebrat.
In ko smo prejšnjič izmenjale informacije, smo ugotavljale, da je bilo 2009 eno bolj slabo leto. Sekala je recesija, vsaka familija je doživela kaj slabega in če sama pobrskam po mojem letu dva devet, ni bilo eno boljših. Ni bilo nič kaj lepo leto in to smo se strinjale vse tri, pa naj povem še to, da smo to leto vse postale drugič mame.
In potem sem včeraj pisala voščila. Jih nikoli nisem jemala kaj resno. Bolj neka obveznost, ki pride na vrsto konec leta in je zoprno, če koga pozabiš, on pa tebe ne. In ko sem razmišljala, kaj vse se je komu zgodilo v letošnjem letu, so voščila kar sam letela izpod prstov. Če pogledam, kaj komu želim, da bo v prihajajočem letu bolje kot letos, želje postanejo kar klasične; mir, zdravje, uspehov...
Kakorkoli že; vsem, ki berejo moj blog iskreno želim:
Čim manj obremenjevanja s stvarmi v službi, čim manj zateženih šefov in opravljivih sodelavcev,
veliko časa in zabave s svojimi dragimi, dobre medsebojne odnose, veliko časa za stvari, ki vas zanimajo, pa zanje ne najdete časa; veliko časa za spanje, crkljanje, kuhanje, športanje, kofetkanje, za vse stvari, kjer čas kar leti; veliko poguma in moči za nove začetke, karkoli že imate v mislih, čim manj strahu, trpljenja in bolečine; finančno, čustveno in duševno uravnovešenost, dooooolg sproščujoč dopust, kjerkoli vam je že lepo, in seveda polno zdravja vam in vašim bližjim; ker če tega ni, ni nič.
Evo, to je to. Upam, da nisem česa pozabila.
Da bo dva deset en luštn let, kakorkoli že pribremzamo do njega.

ponedeljek, 14. december 2009

Zadnji steber socializma

V soboto sem se po dooolgem času spet znašla v službi. Ne, nič kaj delovna nisem bila, našo šjori sem peljala na Dedka mraza. Pri nas so do predstave in darila upravičeni otroci zaposlenih v starosti med 2-6 let. Če pa je otrok mlajši ali starejši, lahko za vse to razkošje doplačaš 25 evrov.
Ne poznam prav dosti služb, kjer bi bil za otroke zaposlenih organiziran prihod Dedka mraza. To so ostaline nekega prejšnjega časa, ampak moram reč, da otroke to navdušuje. In ko sem imela pol ure čisto zase in sem v poltemi sedela v studiu 1, moj otrok pa je spremljal eno zelo simpatično lutkovno predstavo, sem razmišljala, da so bili pretekli časi otrokom bolj prijazni kot današnji.
Če odštejemo, da so bili prvi zlogi v Prvem berilu TITO, NAŠ TITO in da smo imeli celodnevni pouk do 15-ih, so se otroci več igrali, imeli več prostega časa, manj interesnih dejavnosti, manj domačih nalog in konec koncev Dedka mraza, ki je prinašal darila.
In pri nas v službi to še vedno laufa. Nekaj ljudi ima zato poleg svojega rednega dela kar nekaj organizacije s predstavo, vabili, darili, sponzorji in konec koncev nekdo se našemi v toplo kučmo in dolg plašč, si nadene brke in brado in nekaj sto otrok posadi v naročje ter sprašuje, kako se imajo v vrtcu in če ubogajo starše. Da ne govorim, da je nekaj punc pripravljenih obleči srebrne kostume snežink in med otroki krožiti s košarami bonbonov, naša jih je kar dobro basala.
Darilo je vedno domišljeno in kvalitetno. Kakšna starosti primerna družabna igra, posteljnina, sestavljanke, lani sva dobili taveliko škatlo lego kock, pa kaj sladkega.
Kakorkoli že, ta ostalina prejšnjega sistema mi je všeč. Naši šjori pa tudi. Ko sva odhajali je spraševala, kdaj spet prideva k fantku s piščalko.
Skupaj čez eno leto, jaz pa se vračam že poleti.

nedelja, 29. november 2009

Veseli december

Še malo in bo zopet tu... Mesec, ki ga od vseh mesecev najtežje prenašam. Pa ne zato, ker je december sinonim za zimo, kar pomeni sneg in mraz, česar tudi ne ljubim preveč, pač pa zaradi trušča, ki se ga dela okrog praznikov.
Pa stisnem zobke - zaradi mulcev, ki jim mogoče december res prinese kaj čarobnega, ker še verjamejo v lepe stvari in ker čutim eno dolžnost, da jim naredim ta čas prijazen in nepozaben. Zraven pa, priznam, včasih prav trpim.
Najprej me v štacunah zmoti, da je smrečica postavljena že sredi novembra. To pomeni, da če jo doma krasiš na božični večer, si že več kot en mesec v zamudi. In to pri mulariji nekaj šteje.
Potem so tu darila. Seveda jih rada prejemam, ampak tole decembrsko obdarovanje je tako na silo. Nujno se moraš spomnit, kaj potrebuješ - da ne bi dobil kaj, česar ne potrebuješ, in tudi sam razmišljaš o unikatnih darilih za najmanj dvajset ljudi. Meni je to muka, zato se spustim v znani vrtinec flaš, kafetov in bonbonijer, ki se ob letu osorej včasih vrnejo nazaj.
Že novembra povem, da ne rabim nič in to ne pomeni - najraje bi kar dinarčke - ampak res nič. Pa še nobeno leto ni šlo skozi...
Potem so tu darila za mularijo. Vem, da nič pri njih pač ne gre. Ampak tu sta dve babici, ena prababica, prijazni sosedje, dedek mraz v službi, prijatelji in... kakšna starša bi pa bila, če pod smrečico ne bi bilo vsaj nekaj malega za mulca? In potem gazim po teh igračah, pizdim, ker jih moram pospravljat, konča pa se tako, da jih enkrat poleti napakiram v črno vrečo in nesem na podstreho, saj niso več zanimive. Takrat si sicer obljubim, da ob prihodnjem decembru mulci dobijo izključno to, kar potrebujejo, ampak do zime to redno potisnem v podzavest.
In na koncu je tu veselo žuranje. Te žurke za novo leto so zmeraj nekaj na silo. Meni so všeč spontana srečanja, ki prerasejo v žurko, ko se po špajzu pobrska, kaj bi se dalo ponudit ali če je še kaj vina. Tisto rihtanje in planiranje za novoletni večer bi brez problema lahko izpustila. No, saj zadnja leta, odkar imamo mulčke, je to največkrat tako. In it spat ob desetih ni noben zločin, saj si naslednji dan sposoben it na daljši sprehod ali zlest na kak hrib, vse ostalo pa miruje in to ima tudi poseben čar.
Ja, sem se malo izkašljala. Pač ne maram novoletnih praznikov, po moje je to gensko pogojeno. Nihče od moje familije jih ne. Mam pa rada recimo, prvomajske. Tako da čist cepljena proti praznikom tudi nisem.
Ampak se bom tudi letos potrudila in poskušala brez slabe volje krasit drevešček (in ga po 5. januarju z veseljem tudi pospravit), kupovat in zavijat darila, pogledat izvrsten novoletni program na nacionalni televiziji in vztrajat do polnoči, da dvatisočdesetemu vsaj nazdravim, preden se odvalim spat. Mogoče sploh ne bo nihče opazil.

sreda, 18. november 2009

Moja jutra

Že nekaj mesecev, odkar imamo malega in sem v spalnici ostala sama z dojenceljnom, so moja jutra prav posebna. Pravzaprav ni neke prave noči. Modri uči, ki spančkajo v zibki poleg postelje, se odpirajo redno, na dobri dve uri, ko se s krajšim zamikom odprejo tudi mala usteca in tulijo, dokler se ne zamotijo s požiranjem. Popolnoma so modri uči odprti med pol peto in peto zjutraj, ko mala slinasta usteca utišam le, če po hranjenju tudi vstanem.
Najprej počekiram, če je pokonci tudi sosed. Pred tedni je nabavil pasjega dojenčka in razsvetljen vrt kaže na to, da tudi eni rjavi pasji uči gledajo in ne morejo več spati. Potem modre uče preoblečem in previjem, ker en lulček živi popolnoma svoje življenje in redno zmoči pižamico in bodi in tako se modri uči najhitreje prehladijo. Potem lastnika modrih učev zavijem v dekico in posadim v ležalnik na mizi. Skuham čaj za oba in zložim čisto posodo iz pomivalca in vanj naložim umazano. Vmes prižgem radio in poslušam prve novice. Modri uči me spremljajo in tlačijo roke v usta. Če imam piškote, jih pomakam v čaj, vmes se pačim modrim učem, ki jim preseda, ker se slika premalo giblje in bi radi več akcije. Če me zebe, si čez pižamo vlečem kakšen pulover in obuvam nogavice. Vmes skočim umit zobe in lulat, če modrim učem medtem uspe obdržat zaprta usta. Drugače kaj od tega preskočim.
Zadnje dni modrim učem zjutraj v slinasta usteca tlačim sadno kašico. Kakšen dan jim sede bolj kot navadno, vsekakor je treba po tem fejst očistit lička, vrat, moj pulover in ležalnik. Potem se modri uči preklopijo na polovico in usta začnejo piskati. To je znak, da lastnika modrih učev obrnem horizontalno, zatlačim dudo, sedem na telovadno žogo in guncam. Vmes, če imam srečo, na radiu zavrtijo kakšen dober komad. Ura se bliža sedmi. Sosed se z družino že počasi poka proti Ljubljani.
Ko so modri uči že na tričetrt zaprti, se s truščem odprejo vrata sobe, kjer do takrat mižita druga dva para učev. Modri uči z bosimi nogami in hlačnicami, nagubanimi pri kolenih, pritečejo v sobo in poročajo, da "ati še ni pustil vstat, ampak da niso ubogali". Polupčkajo že skoraj trdno zaprte modre uče v mojem naročju in gredo lulat na kahlo.
Modri uči v mojem naročju omagajo. Mlahavega lastnika odnesem v spalnico, položim na posteljo in toplo pokrijem. Spokojno dihajo in iz ustec se jim cedi od kašice umazana slina.
Vrnem se v dnevno sobo, drugim modrim učem obujem nogavičke in navlečem pulover, pogrejem mleko in naredim kakavček. Modri uči so zadovoljni in usteca zadovoljno lapajo. Potem iz sobe pride še en par zmatranih rjavih učev in s hrapavim glasom vpraša, kaj dogaja. Temu se reče smena.
Ura je skoraj pol osmih. Kar padem v posteljo poleg trdno zaprtih modrih učev in zaspim ne da bi slekla pulover in sezula štumfe. Tako ali tako ne bo dolgo trajalo, ko se bodo modri uči spet odprli...

petek, 6. november 2009

Loški komšiluk

Star slovenski pregovor pravi, da je dober sosed boljši od desetih stricev in moram se strinjati s tem. Ko sva pred dobrimi petimi leti prišla v stik s sosesko, kjer živimo danes, si nisem predstavljala, da so lahko še kje takšni medsosedski odnosi, kot so bili včasih. Ob zidariji so pogostokrat pomagali prav bodoči sosedje in najboljši mož še danes odluta "pogledat, česa se je lotil kateri od sosedov".
Predvsem sosedje moškega spola natančno vedo katero orodje in material poseduje kateri sosed in izposoja laufa bolje kot v knjižnici. Najbolj hecno je to, da ko najboljšega moža ni doma, pa si pride kdo kaj sposodit, jaz dvignem roke - pojma nimam, kje ima spravljeno kakšno stvar, sosedje pa to vedo ravno tako dobro kot on.
Sosedje s(m)o redni gostje na otroških rojstnodnevnih zabavah, skupaj praznujemo novo leto, prvi maj, pečemo kostanj, poleti kdaj zaroštiljamo, odkar je eden nabavil sač, tlačimo pod pepel hobotnice in piščance, v kotlu kuhamo dobrote na žlico.
Če mi ob nedeljah zmanjka sestavin za kuho, si pri sosedah izposojam jajca, sol in enkrat celo radensko, pri meni se dobi makarone, limone in lovilce madežev za v pralni stroj. Ob dolgočasnih vikendih, ko zaradi slabega vremena ne moremo ven, se izmenično dobivamo na kofetkih in borovničkah.
Vrhunec našega druženja pa pride na prvi septembrski vikend. Pravljične tri dni in tri noči traja t.i. loški žur, ko se vsi sosedje zberemo na dvorišču najbolj gostoljubnega soseda, novopečeni starši častijo odojka, pivo teče v potokih, vsi smo tam na vseh petih obrokih dneva, vključno s pečenimi jajci za zajtrk in govejo juhico za kosilo. Otroci uživajo ob športnih igricah, tastari pa lahko klepetamo ure in ure, takrat imajo vsi čas in nikomur se nikamor ne mudi. Takrat izvemo vse tiste stvari, za katere med letom mogoče zmanjka časa.
Rada sem doma na Loki. Čeprav nam vlak sopiha manj kot petdeset metrov od glave, je tukaj zame najbolj miren kraj na svetu. Rada grem v coklah in moževem velurju "en krog", saj bom vselej srečala kakšnega soseda in z njim malce poklepetala.
Moji starši soseski kjer živim, vselej rečejo komšiluk. Res smo en tak lušten komšiluk. In res ne bi hotela živeti na nobeni drugi lokaciji.

Dve desetletji Barbike


Khm, saj mi je kar nerodno, ampak ja, sva se pustila prepričat in sva kupila barbiko. No, malce vzgojno sva jo nekaj časa pogojevala s tem, da si jo bo mala zaslužila takrat, ko bo zvečer zaspala, ne da bi moral nekdo od naju dežurat zraven. Ker to je pa bila včasih mora. Po uro in pol je včasih eden od naju sedel na enem trdem, škripajočem stolu in skušal z mirnim glasom malo prepričat, da je treba zaspat. No, včasih je šlo v desetih minutah, ampak to je bila bolj redkost.
Potem pa je v enem katalogu zagledala barbiko. "To rabim," je rekla - evo, ena prvih umetno ustvarjenih potreb, sem si mislila, ampak sva se z najboljšim možem dogovorila, da jo bo prinesel eden od treh dobrih decembrskih mož. Ker pa je kar vztrajno težila s to barbiko, sva rekla, da jo dobi prej, če gre zvečer sama spat v svojo posteljo.
Saj ne bom rekla, da je šlo čisto gladko, ampak po tednu dni je bilo, kot da nihče od naju nikoli ni izgubljal živcev na tistem škripajočem stolu. Pa smo šli po barbiko. Sva ji pustila, da je v tisti množici barbik izbrala, kar se ji je zdelo lepo. Izbrala je mušketirko. In plačala sva 30 evrov.
Barbika je v časih, ko sem bila jaz mula, veljala za višek igračk za punčke. Spremljal jo je pridih inozemstva, saj se jih pri nas ni dobilo. Kot začarana sem zijala v barbiko moje sosede, ker se ji je ponoči svetila z zvezdicami posuta obleka. Potem sem težila in dobivala barbike, ampak nobena ni bila tako lepa kot sosedina.
Končni seštevek: šest plastičnih, dolgonogih, nesorazmernih barbik, ki sem jim v najstniških letih postrigla lase, pobarvala oči, polomila nekaj udov, drugo škodo je na njih naredil naš pes. Pristale so na podstrehi, od koder jih je babica prinesla, da se bo z njimi igrala naša šjori.
In ko sem imela v rokah novo in staro različico, sem opazila kar nekaj sprememb, ki jih je Barbie doživela v zadnjih dvajsetih, petindvajsetih letih. Nova ima rjave lase, moje so bile vse bjondine, ima manjša stopala, še ožji pas (ja, je mogoče), oblikovano zadnjico in popek, manjše joške(!) in naj se sliši še tako vulgarno, noge so moje premikale le naprej in nazaj, tale tanova jih tudi narazen in skupaj. Mogoče pa zgolj zato, ker je mušketirka.
Jaz srčno upam, da se ta podoba ne bo vtisnila preveč v hčerino podzavest. Bejba res ni lepa, ni niti sorazmerna - noge ima, glede na dolžino trupa, vsaj za polovico predolge, številka stopala pa je tam nekje 28. Nosi grozljive vamp škornje, ki upam, da se bodo sčasoma poizgubili, mušketirska maska, ki je lahko tudi kronca, je prišraufana v glavo.
Upam, da ne bo kdaj mislila, da mora zgledat kot barbie. Ker pol sem vzgojno pogorela.
Ampak tile večeri, ko imamo ob osmih zvečer v bajti mir, so pa zlata vredni.

četrtek, 5. november 2009

Rozike in plavčki

Zima je tu in naši šjori so vse zimske stvari premajhne. Klasika. Poleti je očitno tako zrasla, da lahko odpišem vse lanske cunje in se lotim nabave novih. Tako sva včeraj z najboljšim možem dopoldne odšla po štacunah, šjori je bila v vrtcu, malega sva spečega prepustila babici.
In sva šla. Že občutek, da sva sama v avtu mi je bil čuden, kar naprej sem se obračala, da bi pobrala kakšno stvar ali popravila dudo. Ampak ko sem enkrat padla v filing "biti brez otrok", je bilo pa prav luštno.
No, štacune so bile polne otroške zimske robe, tudi cene so, moram reči, ugodne. Tako da nevede tam pustiš mnogo več denarja, kot si sprva nameraval. Kar me moti, in to je najbrž opazil vsak starš, ki ima otroke različnega spola, da ne moreš kupiti oblačilca, ki bi ga drugi otrok lahko ponosil za prvim. Ni variante. Obleke za punčke so v devetdesetih odstotkih roza ali vijolične, nekaj malega je modrosive, ampak tam je gotovo prišita kakšna rožica ali metuljček, ali pa so krojene "po žensko". Tudi fantovskim oblačilcem se jasno vidi, da so za fante, bodiji imajo prišite majhne kravatke in metuljčke, barve so kombinacija temno zelene, rjave in zemfaste, skratka, nobena punčka jih ne bi nosila za svojim bratcem in bratca bi zafrkavali vsi v vrtcu, če bi mu mama zjutraj oblekla kaj, kar je pred časom nosila sestrica.
In potem sem se začela spraševati, ali nismo potrošniki sami krivi, da nas fopajo s takšnimi podmuklimi marketinški prijemi, da je roza za punčke in modra za fantke. Zakaj ne zatežimo za otroške cunje v rumeni, oranžni ali rdeči barvi, ko se odpravimo kupovat za svoje otroke? Kdaj otroci pravzaprav prerastejo roza-modro fazo, in začnejo nositi druge barve? A je dvoletni fantič v rumeno-belo-roza popolnoma ohranjeni črtasti majici res lahko tarča posmeha? A je fora te delitve res samo v kovanju dobička?
Ker nam se podstrešje šibi od cotk vseh odtenkov roza, ki jih mali ne bo mogel ponositi, razen mogoče kakšne pižamice in pa žabic, ki pa jih javnost zagotovo ne bo ugledala.
Pa da se vrnem na začetek štorije. Nabavila sva še več, kot sva mislila, šjori bo vso zimo lepo in toplo spedenana in kapa se bo barvno ujemala z rokavicami in bundo. Dvomim pa, da bo imel čez tri zime mali kaj od tega najinega včerajšnjega nakupovanja. Razen, če do takrat ne lansiramo, da je vijolična hudo modna barva za fantičke.

četrtek, 29. oktober 2009

Branje


Če kaj pogrešam iz mojih "predfamiljarnih" časov, je to branje knjig. Branje kadarkoli, ko se ti pač zazdi in lahko traja ure. Tega že nekaj časa ni več in moram priznati, da mi manjka. Včasih si zvečer odnesem kakšno bukvico v spalnico, ampak se sama sebi zazdim koza, ker ne spim, ko mali spi, kajti ko je buden, spanje zagotovo odpade. Pa tudi zaspanost me premaga. Oči se mi začnejo zapirati po nekaj prebranih straneh, pa z listi ne smem šuštet, ker prebudim dojenčka, pa tako naprej.
Včasih sem največ knjig prebrala na morju. Madona, to je meni en tak poseben užitek. Sediš pred šotorom, v senčki, bereš dobro knjigo, ko ti je vroče, se pokneš v morje, posušiš na sončku, kaj poješ in spet bereš...
No, odkar sem mama, to ni več tako. Zdaj imam na morju komaj kaj časa, da prelistam kakšno staro Jano. Ma sej se ne pritožujem, ampak branje pa res pogrešam. Če nekaj tednov ne preberem nobene knjige, dobim občutek, da mi krnijo možgani, da razmišljam samo še krmljenju, previjanju, žehtah in podobnih gospodinjskih stvareh. Zadnjič mi je pa prebilo. Sem šla z dojenčkom v naročju v knjigarno, v borih 10 minutah izbrala štiri žepnice in na blagajni pustila skoraj 50 evrov. In zvečer, ko sta mladička zaspala, sem načrtno brala.
No, in tale knjiga z naslovom Pride ženska k zdravniku..., me je res potegnila. Med branjem sem malega podojila, uspavala in spet brala. Po res dooolgem času me je neka knjiga tako zelo pritegnila in njena vsebina tako zelo ganila, da sem jokala kot dež. Potiho sem hlipala, da ne bi koga zbudila, in smrkala v robec. Knjigo sem prebrala nekaj minut čez eno ponoči, kar je za moje pojme čista izguba časa, saj se po pol drugi uri naš dojencelj zbuja vsaki dve uri in se dokončno prebudi okrog petih. Zjutraj sem bila sicer podrta, ampak imela sem en tak dober občutek, da sem vseeno nekaj dobila... V glavnem, jo toplo priporočam, če je še niste prebrali. Ima tudi nadaljevanje, ampak zaenkrat samo v trdi vezavi, zato je cena malček visoka. Bom mirno počakala na mehko vezavo in se vmes malo naspala.

sreda, 28. oktober 2009

Kako dobro vas pozna vaš poštar?

Ste se kdaj zamislili, da imate v svoji bližini nekoga, ki vas pozna vsaj tako dobro kot vaš najboljši prijatelj ali zakonec, če ne še bolje?
Jap, to je vaš poštar. Sicer sploh ni nujno, da se pogostokrat srečujeta, on vseeno natančno ve, kakšen človek ste. Točno ve, ste poročeni ali ne, koliko otrok imate in kdaj je k hiši prišel novi družinski član. To vse lahko razbere, ko vam dostavlja modre kuvertice s CSD-ja. Ko pride s šopkom ali voščilnicami, imate rojstni dan. Ve, ali ste med sorodniki priljubljeni ali ne, po količini voščil, ki jih dostavi. Ve, kakšni so vaši hobiji, saj vam dostavlja revije. Ve, ali ste naročeni na Delo, Slovenske novice ali Dnevnik. Časopisov sicer ne dostavlja poštar, imate pa nalepko na kaselcu. In kateri časopis dnevno berete, pove veliko o vas.
Potem pozna revije, ki prihajajo za vas po pošti, približno se mu tudi sanja, kaj naročate prek neta. Ve, kdaj ste kaj dedovali, kdaj se pravdate s sosedi in podobne stvari s kuvert, ki jih pošiljajo sodišča. Povedati bi znal tudi, koliko ste pravzaprav doma. Ali vam priporočeno pošto preda v roke ali jo morate vselej it iskat sami na pošto, iz tega lahko sklepa ali delate veliko, ali ste na porodniški ali pa morda brezposelni.
Ja, ja, poštar je car. Dobro pozna vaš življenjski standard, saj vidi, kje živite in pozna avtomobile, ki navadno stojijo pred hišo. Vidi, če vam hišo čisti hišna pomočnica ali vrt okopavate sami. Mirno lahko pove, kakšen človek ste po tem, ali ga komaj pozdravite, ali mu pod nos vsakič, ko morate kaj podpisat, tiščite šnopc, ali se mu nasmejete, ali črno gledate in se pizdite, če s pošto kaj ni v redu. Vidi, če po bajti paradirate v štiklih ali imate že leta isto trenerko in strgane šlape. Marsikaj vidi in marsikaj sliši. Zavoha tudi, kaj čmajžite v svoji kuhinji. A zadiši po kompotkih, marmeladkah in biskvitkih ali pa imate v hiši težje vonjave. Zlahka tudi pove ali ste pasje- ali mačjeljubci.
Mogoče se vam zdi, da vam manjka dobrih prijateljev, ki bi vas poznali v globino duše. Eden vam vsak dan dostavlja pošto.
Moram našega enkrat ob priliki vprašati, kako mu je sploh ime.

torek, 15. september 2009

Bloganje

"Sem mislil/a, da nimaš cajta, zdej pa blogaš," zadnje čase pogostokrat slišim. Ja, sem že nekaj časa razmišljala o tem, pravzaprav sem se v bloganje prvič resno poglobila pred dobrim letom dni, ko sem za Tednik pripravljala prispevek o tem. Sem poiskala najbolj branega slovenskega blogarja, pa znane Slovence, ki blogajo, med njimi eno misico, pa Jonasa, pa še en kup drugih sem preklicala. Ker pa sem hotla pravzaprav prikazat, da je bloganje lahko včasih malo tvegano, sem potegnila eno vezico in za sodelovanje prosila sošolko iz gimnazije, ki je na blogu objavljala slikce in tekste o svojem sinku (Anita, še enkrat hvala).
Prispevek je kar uspel, a je sodil med takoimenovane "poletne prispevke". To so tisti, ki jih delamo pred dopusti in ker se julija sogovornike zelo težko dobi, so teme temu primerno "lahke" in malo manj tedniške. Ker je takšne prispevke mnogo lažje in hitreje narediti, jih je temu primerno več in urednik poljubno razpolaga z njimi. Žal mojega ni in ni uvrstil med tistih pet za objavo v oddaji in ko smo se po dopustih vrnili na delovna mesta, se je prispevek o bloganju še kar valjal po omari, potem je bilo pa oktobra že čisto brez veze, da ga objavi, ker so v prispevku vsi poletno oblečeni in bi se videlo, da je nastal že pred časom, pa še en takšen občutek sem dobila, da mojemu šefu bloganje ni ravno blizu. Da se mu ne zdi prav pomembno, te virtualne čira čare.
No, enkrat marca smo ga izbrisali, jaz sem se od takrat poigravala z mislijo, da bi imela svoj blog, kjer bi pisala in objavljala vse tisto, kar me zmoti, pa nimam pravzaprav nikomur povedati. In očitno je to udarilo ven ravno med porodniško.
Sem se pa odločila, da v svojem blogu ne bom izpostavljala nikogar drugega razen sebe, zato slik moje familije nikakor ne pričakujte. Nihče od njih tega ne potrebuje in roko na srce, če bi vam popolni tujec ali pa dobro, zgolj facebook prijatelj, pozvonil na vratih, ali bi ga vsak trenutek toplo sprejeli v svoj dom, mu pokazali poročne fotografije in otroka pri kopanju, pa še v bikinke bi se oblekli, da bi lahko ocenil vašo postavo? Po mojem tudi ne. Zato teh stvari tukaj žal ne boste našli. Sem pa vesela, če vas zanima, kaj pišem, pa tudi kakšen komentar bo prav zanimiv.

sobota, 12. september 2009

Državni goljufi


Hmmm, z davčno napovedjo je vsako leto križ. Pri nas jih pišem jaz, pa bi delo z veseljem prepustila komu drugemu, meni se vse tisto šarjenje po papirjih in računanje, če se vse ujema, zdi strašna izguba časa. Vem pa, da so ljudje, ki v tem uživajo. Pravzaprav jih mora biti kar precej, glede na število študentov na ekonomskem faksu. No, kakorkoli, potem nekaj izračunam, delim, pišem dodatne obrazce in čakam. Saj je malo podobno kuhanju ali pa mogoče bolj sajenju in sejanju, ampak tega ne maram tako kot kuhanja. Potem pa čez mesece pride poštar in za modro kuverto se je treba podpisati, osebno, tudi če najboljši mož nekaj brklja po garaži, jaz pa imam v prvem nadstropju umazane roke ali pa opravka z dojenčkom ali kaj podobnega. In ko odpiram modro kuverto, se grem nagonsko usest, če ti piše država, je bolje, da sediš. In potem zakuham. Sem ga pokvačkala jaz ali mutijo oni? Jaz sem zmeraj sama proti "njim". Grem stavit, da se z mojo dohodnino ne ukvarja zgolj en uslužbenec. Ali pač? Ker potem, ali je vsako leto isti, pa bi ga bilo treba zamenjat, ali pa je pokvarjena vsa tista žlota, ki greje stolčke na davčni upravi.
Letos sem junija dobila položnico za sto evrov, češ, dolžna si državi, ki te hrani, poravnaj dolgove.... In sem morala stvari prespat. Ne eno noč, par noči sem tuhtala, kje sem se ukalkulirala, da sem jaz njim dolžna. Potem sem pogruntala finto in (pozor, devet mesecev noseča) laufala na davčno in pisala ugovor. "Pozabili" so upoštevati obrazec o vzdrževanih članih, ki sem ga btw izpolnila in oddala do predvidenega roka (31. 1). To vem zagotovo, ker smo štiri babe v službi to izpolnjevale hkrati in oddajale skupaj. Tudi davčne tajnosti je včasih dobro početi v družbi.
Po oddanem ugovoru sem čakala dolge mesece, do prejšnjega tedna, ko je prispela nova odločba. Ves dan sem jo nosila v torbi, ker z dvomesečnim dojenčkom nikakor nimaš prepotrebnih dveh rok, ki jih potrebuješ za odpiranje kuverte. Zvečer sem jo odprla in ostrmela.
Oni so meni dolžni 685 evrov!!! Ja, na moj račun jih bodo nakazali 30 dni od datuma, ko sem na pošti prevzela odločbo. Presneta banda! Nobenega "oprostite, smo se zmotili..." Pokvarjenci! To je več kot znaša minimalna slovenska plača! Se pravi, da če bi tiste noči, ko sem tuhtala, prespala, bi državi prepustila eno mesečno plačo, se pravi, da bi en mesec delala zastonj. Banda! Pa še sto evrov so hoteli od mene, se pravi da sem pravzaprav privarčevala 785 evrov! Dobro, morda se ne strinjate z mano, ne maram računanja, zato je tudi izpolnjevanje dohodnine zame muka.
Mogoče mislite, da je moja reakcija pretirana in da se vsakdo lahko zmoti. No, pri meni se vsako leto in pred dnevi mi je prijateljica povedala, da se tudi njej. Vselej v njeno škodo. Me prav zanima, koliko takšnih nas je pravzaprav.

petek, 11. september 2009

Alternativa


>

Najbrž se alternativnega zdravljenja posluži vsak starš, ki z ravnanjem »uradne« medicine ni zadovoljen. Evo, tudi jaz sem se je, čeprav iskreno priznam, da so mi te čira-čare čiste mučke in sem do teh stvari ekstra skeptična.

No, po enourni seansi ne vem, kaj naj si mislim. Tip je blazno miren in prijazen, sprašuje stvari, ki nekaj časa imajo smisel, potem ga spet izgubijo, zraven zavzeto tipka v računalnik, zaradi mene lahko tud špila tetris. Otroka vpraša le, kako mu je ime, še v usta mu ne pogleda. Na koncu odideva z malimi belimi tabletkami »eno na dan«, sestavine tabletke niso znane, moj tošl je olajšan za 100 evrov. Res ne vem, kaj naj si mislim, ampak ko bo mala spet zbolela, bi dala vse, da bi bila zdrava.

Za nama v čakalnici pa že čaka gospa, ki po eni uri pusti zeleno šuško pri homeopatovi tajnici. In za njo najbrž pride še kdo… Fino je bit alternativni zdravilec, če ti vsako uro na mizo pade sto evrov.

Mogoče je pa finta v tem, da moraš verjet.

Aja, pa čez dva meseca se morava prit spet pokazat.