ponedeljek, 8. marec 2010

Dan žena

Vselej je fajn dobit kakšno pozornost, ne glede na to, kakšen dan je. Poleg tega od dni kot so valentinovo, dan žena, materinski dan, pa konec koncev tudi dan mrtvih, najbolj služijo cvetličarji. So tile prazniki tudi spretno razporejeni, da ne moreš reči, da so preveč na kupu, ali pa da nimaš denarja, ker si kupoval otrokom stvari za novo šolsko leto ali ker so božično novoletni prazniki ravno mimo. Za eno malo rožico in čokoladko se zmeraj najde kak cekin.
In danes, ko sem šla v štacuno, sem srečevala moške s takim malo zamaknjenim pogledom in večina jih je v rokah nosila rožice; v teglčkih ali zavite v bel papir, ki se ga btw odstrani, ko rožico podarimo.
Meni je moj najboljši mož zjutraj previdno stisnil roko in me v hecu vprašal, če praznujem 8. marec. Po desetih letih zveze še vedno čuti to močno razdvojenost, da bi bilo najbrž fino kaj podarit, ampak kaj, ko to pri meni lahko sproži burno reakcijo. Bom povedala zakaj.
Že ves teden na eni od radijskih postaj oglašujejo, da bodo na 8. marec 8 žensk peljali na 8-urno razvajanje. Njihovi domači so jih morali na skrivaj prijaviti in obrazložiti, zakaj je ravno njihova žena, mati, sestra, hčer,... prava za takšno razvajanje. Ena se je prijavila kar sama, ker je rekla, da njen dedec še v življenju ni napisal ničesar na računalnik in da, roko na srce, najbrž tudi nikoli ne bo, ona pa si takšno razvajanje resnično zasluži. Močno verjamem.
Ko sem pred tole porodniško hodila v službo, sem najpogosteje uporabljala javni prevoz. Največkrat bus, redkeje vlak. Zjutraj ali popoldne, včasih tudi zvečer. Najpogostejši uporabniki javnega prevoza so dijaki in študentje ter ženske srednjih let. O teh sem mnogokrat razmišljala. Zjutraj vse skuzmane, z narastkom v laseh in frizuro, ki bi bila počasi za k frizerju, v kakšni oguljeni bundi ali plašču, z mal ponošenimi čevlji, popoldne pa obvezno z vrečko iz štacune, v njej pa najnujnejše za hitro kosilo ali večerjo, odvisno od tega, kdaj so se peljale domov. Potrpežljivo so čakale, ko se je bus zataknil pri izvozu za Vrhniko, ker semafor ob prometnih konjicah ne požira navala z avtoceste. Včasih so odkucale na mobi in se javile, da bodo mal zamudile, pa malo so povprašale, kako je šla kontrolka, pa če je kdo kaj pospravil po kuhinji.
Tega, da večino žensk, ki pridejo popoldne iz službe, kjer se btw še vedno dogaja, da so za enako delo plačane manj kot njihovi moški kolegi, čaka še vsa kuharija in pucunga po bajti, da morajo najti še malo volje, da mularijo počekirajo, da še ni čist zabredla, da povprašajo mal po šoli, mal po prijateljih in malo po življenju v obče.
Mama je mama, brez nje lajf ni isti in mu nekaj manjka. In pol ta ženska z avtobusa v reklamah in po opravljivih cajtngih vidi, da bi bilo fino imet lepe nohte, pa deset kil manj, pa da vsaka rit lepše zgleda, če nosiš visoke pete, in so pol malo zakomleksane.... Pa sploh ne vejo, da so se za tist dan že čist presegle, ko so po napornem šihtu zrihtale še žehto, večerjo, rože in bile na govorilnih urah.
Zakaj? Ker jim tega nihče ne pove. Takrat, ko bi bilo treba. Ko bi bile za to najbolj hvaležne.
No, pa naj se vrnem na radijsko akcijo razvajanja osmih žena. Verjamem, da so si vse do zadnje to res zaslužile. Ampak moj point je, da jim je treba pomagat, ne pa za osmi marec prinest usrano rožo. Rožo ji lahko prinesete tudi za peti, šesti, sedmi in deveti marec, vse to nabijanje o neumornih, delavnih klenih ženskah, mi pa, prosim, prišparajte.
Ženske pa raje do časa povejte, da vas vsakodnevna rutina ubija, da zaradi mulcev vstati desetkrat na noč ni herojsko dejanje, ampak čista muka, da vsakodnevno razmišljanje in izvedba večerje nista izziv, ampak mora. Ter da lahko mirno izpustijo tiste rože, ampak naj jim odnašanje smeti, vrtenje po kuhinji in pucanje po bajti pride v kri. Same smo si krive, če furamo tako cankarjansko bedo, vsi naokrog pa nam za osmi marec čestitajo za nadzemeljsko razdajanje.
Drugače pa ja, darila je zmeraj fino dobivat, osmi marec gor ali dol.

3 komentarji:

  1. Jaz moram na tem mestu pohvaliti svojega moža. Rož mi res ne nosi prav pogosto, običajno le za dan žena, kar me niti ne moti, ker mi je to le metanje denarja stran.
    Sem ga pa dovolj zgodaj prevzgojila in mu dopovedala, da mi ne "pomaga" pospravljati, ker je to lih tolko njegovo delo kot moje. In si kar pridno deliva vsa hišna opravila (če ga le pukl preveč ne matra), le kuhanje je bolj na meni ker me tudi bolj veseli, pa po omarah ne ve, kje je kaj pospravljeno.

    Kar hočem povedati je, da moramo najprej ženske spremeniti razmišljanje. Delo ni moje in mi on pomaga, delo je najino ali naše. Hawk!

    OdgovoriIzbriši
  2. Malo pozno ampak vseeno se javljam še jaz. Seveda ne morem biti tiho saj sem cvetličarka!! Res je da so si izmislili kr en datum in nam ukazali da kupujemo rožice, čes da se tko spodobi. Ampak punce za božjo volo zakaj pa nebi vsaj takrtat spomnle moške na cvet. In nekater ženske samo!!!! takrat dobijo cvet in potem celo leto nič!! Vedno me zaboli ker to poslušam in da služimo cvetličarji....in da to ni prav....ampak draga moja od nečesa pa moramo živet. Kmalu tudi tega ne bo. Zavijajo darila že povsod, cvetje prodajajo na črpalkah, in trgovinah (in to po takšni ceni da ji jaz nikakor ne morem konkurirat)... Kmalu bomo izumrli zato prosim da nas ne obravnavate samo kot zaslužkarje ker smo daleč od tega. Lahko ti enkrat predstavim moj posel. Prosim kupujte cvetje tisti ki ga imate radi. To je narava in to ni čokolada, od cvetja se ne boste zredili in vsi boste užili njegovo lepoto!!!

    Upam da nisem zamorila, ni bil moj namen.
    Drugač pa Hvala za tvoj blog z veseljem ga prebiram!!!! Lp Onja

    OdgovoriIzbriši