Porodnišnica

No, danes me je pot peljala proti Postojni, čisto banalen vzrok sem imela - v eni drevesnici blizu imajo karkoli zelenega in cvetočega ti srce poželi - in moje si že nekaj časa želi sajenja in brkljanja po teglčkih. Ne bom delala reklame, sem dobila le 10-odstotni popust, pa sem pustila tam tromestno številko evrčkov.
Pustmo to, kadarkoli se peljem proti Postojni, me prevzame en tak poseben občutek, da so tam na svet prišli moji otroci in ta kraj, čeprav roko na srce, ni najlepši, ima zame precejšnjo čustveno vrednost. Rada se vračam tja, ljudje so prijazni, njihova govorica ima tako simpatično melodijo.
Obe porodni izkušnji v postonjski porodnišnici sta bili odlični. Osebje je strašno prijazno in ustrežljivo, vsi se znajo hecat, dr. Likar je pa zame car.
In tako sem zadnjič, ko sem pospravljala flaške in cuclje, naletela na črpalko za stiskanje mleka. Ne rabim je več, februarja, ko je naš mali dobil peti zob, sva se dogovorila, da bova mleko rajši zamenjala za kaj gostejšega in oba sva se hitro strinjala. Spomnim pa se, da je s črpalkami v porodnišnici kriza. Po mojem štetju imajo eno samo navadno, pa ene tri take predpotopne, še z gumo in stekleničko, take je imel moj dedek, prvi zdravnik v Logatcu, ki je bil tudi ginekolog in porodničar in je na svet spravil vsaj četrtino danes živečih Logatčanov, med svojo obvezno opremo.
Tista, ki je probala s tako črpalko po porodu iztisniti kaj mleka, je zagotovo fasala živčni zlom ali pa je bila blizu tega. Steklo je tako močno tudi zato, ker te prime, da bi zadevo zafasal po tleh.
Kakorkoli, danes sem svojo črpalko, ki je, kakor sva se z najboljšim možem dogovorila po Maksovem rojstvu, ne bom več potrebovala, podarila postonjski porodnišnici. So je bili res veseli, take stvari so tam ves čas v uporabi, doma se pa nam valjajo, ko dojenceljnom zrasejo zobki in začnejo žvečit šniclje. Predlagam, da storite podobno, če nimate v načrtu še kaj več od prve faze reprodukcije in bi jo utegnili še potrebovati.

Dan žena

Vselej je fajn dobit kakšno pozornost, ne glede na to, kakšen dan je. Poleg tega od dni kot so valentinovo, dan žena, materinski dan, pa konec koncev tudi dan mrtvih, najbolj služijo cvetličarji. So tile prazniki tudi spretno razporejeni, da ne moreš reči, da so preveč na kupu, ali pa da nimaš denarja, ker si kupoval otrokom stvari za novo šolsko leto ali ker so božično novoletni prazniki ravno mimo. Za eno malo rožico in čokoladko se zmeraj najde kak cekin.
In danes, ko sem šla v štacuno, sem srečevala moške s takim malo zamaknjenim pogledom in večina jih je v rokah nosila rožice; v teglčkih ali zavite v bel papir, ki se ga btw odstrani, ko rožico podarimo.

Meni je moj najboljši mož zjutraj previdno stisnil roko in me v hecu vprašal, če praznujem 8. marec. Po desetih letih zveze še vedno čuti to močno razdvojenost, da bi bilo najbrž fino kaj podarit, ampak kaj, ko to pri meni lahko sproži burno reakcijo. Bom povedala zakaj.
Že ves teden na eni od radijskih postaj oglašujejo, da bodo na 8. marec 8 žensk peljali na 8-urno razvajanje. Njihovi domači so jih morali na skrivaj prijaviti in obrazložiti, zakaj je ravno njihova žena, mati, sestra, hčer,... prava za takšno razvajanje. Ena se je prijavila kar sama, ker je rekla, da njen dedec še v življenju ni napisal ničesar na računalnik in da, roko na srce, najbrž tudi nikoli ne bo, ona pa si takšno razvajanje resnično zasluži. Močno verjamem.

Ko sem pred tole porodniško hodila v službo, sem najpogosteje uporabljala javni prevoz. Največkrat bus, redkeje vlak. Zjutraj ali popoldne, včasih tudi zvečer. Najpogostejši uporabniki javnega prevoza so dijaki in študentje ter ženske srednjih let. O teh sem mnogokrat razmišljala. Zjutraj vse skuzmane, z narastkom v laseh in frizuro, ki bi bila počasi za k frizerju, v kakšni oguljeni bundi ali plašču, z mal ponošenimi čevlji, popoldne pa obvezno z vrečko iz štacune, v njej pa najnujnejše za hitro kosilo ali večerjo, odvisno od tega, kdaj so se peljale domov. Potrpežljivo so čakale, ko se je bus zataknil pri izvozu za Vrhniko, ker semafor ob prometnih konjicah ne požira navala z avtoceste. Včasih so odkucale na mobi in se javile, da bodo mal zamudile, pa malo so povprašale, kako je šla kontrolka, pa če je kdo kaj pospravil po kuhinji.

Tega, da večino žensk, ki pridejo popoldne iz službe, kjer se btw še vedno dogaja, da so za enako delo plačane manj kot njihovi moški kolegi, čaka še vsa kuharija in pucunga po bajti, da morajo najti še malo volje, da mularijo počekirajo, da še ni čist zabredla, da povprašajo mal po šoli, mal po prijateljih in malo po življenju v obče.

Mama je mama, brez nje lajf ni isti in mu nekaj manjka. In pol ta ženska z avtobusa v reklamah in po opravljivih cajtngih vidi, da bi bilo fino imet lepe nohte, pa deset kil manj, pa da vsaka rit lepše zgleda, če nosiš visoke pete, in so pol malo zakomleksane.... Pa sploh ne vejo, da so se za tist dan že čist presegle, ko so po napornem šihtu zrihtale še žehto, večerjo, rože in bile na govorilnih urah.

Zakaj? Ker jim tega nihče ne pove. Takrat, ko bi bilo treba. Ko bi bile za to najbolj hvaležne.
No, pa naj se vrnem na radijsko akcijo razvajanja osmih žena. Verjamem, da so si vse do zadnje to res zaslužile. Ampak moj point je, da jim je treba pomagat, ne pa za osmi marec prinest usrano rožo. Rožo ji lahko prinesete tudi za peti, šesti, sedmi in deveti marec, vse to nabijanje o neumornih, delavnih klenih ženskah, mi pa, prosim, prišparajte.
Ženske pa raje do časa povejte, da vas vsakodnevna rutina ubija, da zaradi mulcev vstati desetkrat na noč ni herojsko dejanje, ampak čista muka, da vsakodnevno razmišljanje in izvedba večerje nista izziv, ampak mora. Ter da lahko mirno izpustijo tiste rože, ampak naj jim odnašanje smeti, vrtenje po kuhinji in pucanje po bajti pride v kri. Same smo si krive, če furamo tako cankarjansko bedo, vsi naokrog pa nam za osmi marec čestitajo za nadzemeljsko razdajanje.

Drugače pa ja, darila je zmeraj fino dobivat, osmi marec gor ali dol.

Pasti facebooka

Razloga za tale zapis sta dva; bedno vreme in adeno virus, ki oba povzročata, da nos pomolim iz bajte le, če grem v štacuno ali peljem katerega od čmrlov k zdravniku. Zlasti slednji razlog, ki med drugim povzroča drisko, bruhanje, oteklo grlo, več dni trajajočo vročino in bolečine, podobne bolečinam ob gripi, je v naši hiši spremenil termine spanca. Podnevi je mir po nekaj ur, ponoči pa včasih ne spimo niti eno uro skupaj.
In tiste dnevne ure, ko vsi vročični zaspijo, jaz sufram po internetu. Precej časa prebijem na facebooku, kjer se včasih počutim že prav voajersko, saj si lahko ogledam slike prijateljev mojih prijateljev, njihove poročne slike, slike novorojenčkov, ki so pravkar pokukali na svet, slike začetkov in koncev nekih shujševalnih diet in podobne zadeve. Včasih se ob kakšni sliki zazdim sama sebi prav vsiljiva, a slike so prav zato tam. Da si jih lahko vsakdo ogleda. Na facebooku lahko vsak o sebi ustvari natančno takšno podobo, kot želi. Razen...
Ja, pri vsaki stvari je tako. Tudi pri facebooku. Razen, če nekdo drug o tebi ne objavi nečesa, kar si sam ne bi želel pokazati javnosti. Kakšna fejst pijana slika z žura, ki se ga ne bi rad več spomnil, svojih osnovnošolskih slik, ko si nosil frizuro ala osemdeseta ali sliko, ko objemaš nekoga, s katerim si danes sploh nisi več blizu. Pa navajam zgolj bolj mile primere...
Dvakrat v tem mojem voajerskem tednu sta me dve fotografiji, do ene sem priklikala povsem naključno, drugo pa sem poiskala, kar malo vrgli iz tira. In mi dali misliti, da facebook sploh ni tako nedolžna stvar, kot je videti na prvi pogled.
Prva je bila fotografija mrtvega novorojenčka, ki jo je ob prvi obletnici njegovega rojstva v njegov spomin objavila njegova mama. Povabila je svoj fb prijatelje naj se virtualno udeležijo spomina na njegov prihod na svet. Novorojenček je bledo moder, z udarninami na obrazu in okrvavljenimi ustnicami. Takih fotografij nismo vajeni. Vsi novorojenčki na fotkah so polnih lic in rožnati. Stvar mi je dala misliti. Vem, da novorojenčki tudi umirajo in da spomin nanje za njihove bližnje ne zbledi, saj so kljub kratkemu življenju zanje obstajali in jim pomenili vse na svetu. Ampak kaj fotografija da naključnemu fb obiskovalcu, ki je priklikal do nje?
Druga pa je zloglasna fotografija ogrizenega Baričeviča. Tukaj ne bom razpravljala, če se mi zdi sporno to, da jo je na mestu nesreče nekdo posnel, pač pa zgolj to, da se je znašla na facebooku. Stvar je obrnjena na štos in stran ima nekaj čez 400 registriranih oboževalcev, ogleda pa si jo lahko vsakdo v fb mreži. Razmesarjeno truplo. Me zanima, kaj bi si kdorkoli od nas mislil, če bi videl v prihodnost in izvedel, da bo fotka njegovega trupla obkrožila svet. Ni ravno prijetna misel, kaj?
Mar res ni očitno, da ni zdravo objavljati zasebnih fotk vsepovprek na internetu? Ste pomislili, da jih lahko kdorkoli zlahka zlorabi, izve o vas popolnoma vse, o vseh stvareh, ki so za vas najsvetejše?
Fb profil zna dandanes ustvariti vsak prvošolček, fotografirat z digitalcem ni nobena umetnost, nalimat slikco na net tudi ne. Od hormonov podivjane najstnice pecajo sošolce s svojimi (napol) nagimi fotkami, na katerih so si blazno všeč in upajo, da bodo tudi drugim. In te fotke so potem gor. Za vsakogar.
Ma, mogoče se spreminjam v staro tercijalko, ampak jaz bom (še dobra tri leta imam cajt) poskušala svojim čmrljem razložit, da so določene stvari samo za določene oči.

Grrrrrrr!!!

Zima nam je radodarno postregla s snegom in vse je lepo belo, kot pozimi mora biti. Januar je kot s koledarja, nima smisla brenčat, da je snega preveč, da so ceste slabo skidane in da je z vozičkom težko it na sprehod. Ja, spomladi bo vse lažje...
V petek sem tako sprijaznjena odpravila po opravkih. Peš, z malim v vozičku. Hvala bogu vsaj on ni delal problemov, so jih drugi zadosti. Najprej sva se odpravila v naš novi zglancani upravni center, razlog je seveda nek obrazec za dohodnino. Ampak o tem sem že pisala nekaj mesecev nazaj. Kaj čmo, leto kar leti okrog, nekatere stvari se pač ne spreminjajo.
In do novega upravnega super duper centra lahko z vozičkom prideš le tako, da se najprej zagrizeš v hribček do knjižnice in prek parkirišča do stavbe. Po cesti nima smisla, pločnik ni skidan, že tako je ozko, ena mama z vozičkom je lahko precejšnja ovira.
Ko sem vsa prešvicana prigurala do parkirišča pred centrom, je bil na koncu ozke potke, po kateri sem rinila voziček, visok kup snega levo, visok kup snega desno, parkiran srednje velik kamion z oznako Komunala Cerknica. Nisem mogla naprej, nazaj ni imelo smisla. Pa sem se malo razgledala in malo naprej opazila tipa, ki bi lahko sodil za volan omenjenega tovornjaka. Ampak on mene kao ni opazil, ker je kao zavzeto telefoniral. In sem nekaj časa čakala, potem pa mi je dobri bog poslal na pot znanca, bivšega soseda, ki je zagazil v globok sneg in sva s skupnimi močmi dvignila voziček s spečim malčkom, da sem lahko nadaljevala pot.
Ampak kdor me pozna, ve, da ne bom šla kar naprej. Šla sem do tipa, ki je imel, mimogrede, na jakni enak napis kot na kamionu, in ga vprašala, če je tist tovornjak njegov. Je rekel, da ni. Najbrž sem bila videt fejst razkurjena. Pa sem rekla, če je prepričan, in je spet nekaj momljal in pritiskal tipke na mobitelu. Takrat sem se počutila kot ekonom lonec in sem morala dat paro ven. Da ga je lahko dvakrat sram, sem zaključila besnenje, ker razumem, da se zgodi, da zaparkiraš edino pot, ampak, da vidiš, da se en matra zaradi tebe, pa se še zmeraj delaš, da telefoniraš, potem pa tajiš, da si ti kriv za ves matr, hkrati ti pa na obleki piše, da si ti tista mona, katere kamion stoji na napačnem mestu. Fuj in fej, dvakrat sram te je lahko, sem še tulila, ko sem že potiskala voziček proti Centru.
In glej ga zlomka, popoldne se podobna stvar dogodi na smučišču, kjer naša šjori na tečaju dela svoje prve smučarske korake, tako kot še 50 drugih otročičev. En fotr, s črnim terencem, kakopak, že dva dni parkira na sredini edine cestice, ki vodi do vznožja smučišča. Ne jebe žive sile, zaparkira nekaj avtomobilov, dostop do zgornjega parkirišča in onemogoči staršem, da bi svoje utrujene mladičke na sankah odvlekli do svojih avtomobilov.
Drugi dan tečaja ga ujamem, kako sedeč v svojem majti terencu kaj drugega kot telefonira. Mu potrkam na šipco in razložim, v čem je problem. Ga sprva niti ne gane. Potem pa mu zagrozim, da zna imeti terenec ob naslednjem srečanju kako prasko. In to ga je, primitivca premaknilo, da je tretji dan parkiral malo bolj ob robu cestice, vsaj mimo se je dalo prit.
Se mi zdi, da način parkiranja veliko pove o značajskih potezah lastnika vozila. Primitivca opaziš na kilometer.

Dva devet je bil en bedn let

Naj v uvodu razložim - naša šjori ima ob četrtkih popoldne gibalne urice. Tako se cela familija ob pol petih odpravi od doma, ata gre v službo, jaz pa z mulci v telovadnico. Tam malo preoblečem, preobujem, dam jo lulat in nekaj pit in v roke kuponček za uro vadbe. Potem se z dvema prijateljicama, ki imata enako stare otroke, usedemo v avli šole, saj je tistih 45 minut premalo za kaj opravit in zadnjič je ena od njiju pripomnila, da imamo bralni krožek, samo kakšno knjigo bo še treba prebrat.
In ko smo prejšnjič izmenjale informacije, smo ugotavljale, da je bilo 2009 eno bolj slabo leto. Sekala je recesija, vsaka familija je doživela kaj slabega in če sama pobrskam po mojem letu dva devet, ni bilo eno boljših. Ni bilo nič kaj lepo leto in to smo se strinjale vse tri, pa naj povem še to, da smo to leto vse postale drugič mame.
In potem sem včeraj pisala voščila. Jih nikoli nisem jemala kaj resno. Bolj neka obveznost, ki pride na vrsto konec leta in je zoprno, če koga pozabiš, on pa tebe ne. In ko sem razmišljala, kaj vse se je komu zgodilo v letošnjem letu, so voščila kar sam letela izpod prstov. Če pogledam, kaj komu želim, da bo v prihajajočem letu bolje kot letos, želje postanejo kar klasične; mir, zdravje, uspehov...
Kakorkoli že; vsem, ki berejo moj blog iskreno želim:
Čim manj obremenjevanja s stvarmi v službi, čim manj zateženih šefov in opravljivih sodelavcev,
veliko časa in zabave s svojimi dragimi, dobre medsebojne odnose, veliko časa za stvari, ki vas zanimajo, pa zanje ne najdete časa; veliko časa za spanje, crkljanje, kuhanje, športanje, kofetkanje, za vse stvari, kjer čas kar leti; veliko poguma in moči za nove začetke, karkoli že imate v mislih, čim manj strahu, trpljenja in bolečine; finančno, čustveno in duševno uravnovešenost, dooooolg sproščujoč dopust, kjerkoli vam je že lepo, in seveda polno zdravja vam in vašim bližjim; ker če tega ni, ni nič.
Evo, to je to. Upam, da nisem česa pozabila.
Da bo dva deset en luštn let, kakorkoli že pribremzamo do njega.

Zadnji steber socializma

V soboto sem se po dooolgem času spet znašla v službi. Ne, nič kaj delovna nisem bila, našo šjori sem peljala na Dedka mraza. Pri nas so do predstave in darila upravičeni otroci zaposlenih v starosti med 2-6 let. Če pa je otrok mlajši ali starejši, lahko za vse to razkošje doplačaš 25 evrov.
Ne poznam prav dosti služb, kjer bi bil za otroke zaposlenih organiziran prihod Dedka mraza. To so ostaline nekega prejšnjega časa, ampak moram reč, da otroke to navdušuje. In ko sem imela pol ure čisto zase in sem v poltemi sedela v studiu 1, moj otrok pa je spremljal eno zelo simpatično lutkovno predstavo, sem razmišljala, da so bili pretekli časi otrokom bolj prijazni kot današnji.
Če odštejemo, da so bili prvi zlogi v Prvem berilu TITO, NAŠ TITO in da smo imeli celodnevni pouk do 15-ih, so se otroci več igrali, imeli več prostega časa, manj interesnih dejavnosti, manj domačih nalog in konec koncev Dedka mraza, ki je prinašal darila.
In pri nas v službi to še vedno laufa. Nekaj ljudi ima zato poleg svojega rednega dela kar nekaj organizacije s predstavo, vabili, darili, sponzorji in konec koncev nekdo se našemi v toplo kučmo in dolg plašč, si nadene brke in brado in nekaj sto otrok posadi v naročje ter sprašuje, kako se imajo v vrtcu in če ubogajo starše. Da ne govorim, da je nekaj punc pripravljenih obleči srebrne kostume snežink in med otroki krožiti s košarami bonbonov, naša jih je kar dobro basala.
Darilo je vedno domišljeno in kvalitetno. Kakšna starosti primerna družabna igra, posteljnina, sestavljanke, lani sva dobili taveliko škatlo lego kock, pa kaj sladkega.
Kakorkoli že, ta ostalina prejšnjega sistema mi je všeč. Naši šjori pa tudi. Ko sva odhajali je spraševala, kdaj spet prideva k fantku s piščalko.
Skupaj čez eno leto, jaz pa se vračam že poleti.

Veseli december

Še malo in bo zopet tu... Mesec, ki ga od vseh mesecev najtežje prenašam. Pa ne zato, ker je december sinonim za zimo, kar pomeni sneg in mraz, česar tudi ne ljubim preveč, pač pa zaradi trušča, ki se ga dela okrog praznikov.

Pa stisnem zobke - zaradi mulcev, ki jim mogoče december res prinese kaj čarobnega, ker še verjamejo v lepe stvari in ker čutim eno dolžnost, da jim naredim ta čas prijazen in nepozaben. Zraven pa, priznam, včasih prav trpim.

Najprej me v štacunah zmoti, da je smrečica postavljena že sredi novembra. To pomeni, da če jo doma krasiš na božični večer, si že več kot en mesec v zamudi. In to pri mulariji nekaj šteje.
Potem so tu darila. Seveda jih rada prejemam, ampak tole decembrsko obdarovanje je tako na silo. Nujno se moraš spomnit, kaj potrebuješ - da ne bi dobil kaj, česar ne potrebuješ, in tudi sam razmišljaš o unikatnih darilih za najmanj dvajset ljudi. Meni je to muka, zato se spustim v znani vrtinec flaš, kafetov in bonbonijer, ki se ob letu osorej včasih vrnejo nazaj.
Že novembra povem, da ne rabim nič in to ne pomeni - najraje bi kar dinarčke - ampak res nič. Pa še nobeno leto ni šlo skozi...

Potem so tu darila za mularijo. Vem, da nič pri njih pač ne gre. Ampak tu sta dve babici, ena prababica, prijazni sosedje, dedek mraz v službi, prijatelji in... kakšna starša bi pa bila, če pod smrečico ne bi bilo vsaj nekaj malega za mulca? In potem gazim po teh igračah, pizdim, ker jih moram pospravljat, konča pa se tako, da jih enkrat poleti napakiram v črno vrečo in nesem na podstreho, saj niso več zanimive. Takrat si sicer obljubim, da ob prihodnjem decembru mulci dobijo izključno to, kar potrebujejo, ampak do zime to redno potisnem v podzavest.

In na koncu je tu veselo žuranje. Te žurke za novo leto so zmeraj nekaj na silo. Meni so všeč spontana srečanja, ki prerasejo v žurko, ko se po špajzu pobrska, kaj bi se dalo ponudit ali če je še kaj vina. Tisto rihtanje in planiranje za novoletni večer bi brez problema lahko izpustila. No, saj zadnja leta, odkar imamo mulčke, je to največkrat tako. In it spat ob desetih ni noben zločin, saj si naslednji dan sposoben it na daljši sprehod ali zlest na kak hrib, vse ostalo pa miruje in to ima tudi poseben čar.

Ja, sem se malo izkašljala. Pač ne maram novoletnih praznikov, po moje je to gensko pogojeno. Nihče od moje familije jih ne. Mam pa rada recimo, prvomajske. Tako da čist cepljena proti praznikom tudi nisem.

Ampak se bom tudi letos potrudila in poskušala brez slabe volje krasit drevešček (in ga po 5. januarju z veseljem tudi pospravit), kupovat in zavijat darila, pogledat izvrsten novoletni program na nacionalni televiziji in vztrajat do polnoči, da dvatisočdesetemu vsaj nazdravim, preden se odvalim spat. Mogoče sploh ne bo nihče opazil.