Grrrrrrr!!!

Zima nam je radodarno postregla s snegom in vse je lepo belo, kot pozimi mora biti. Januar je kot s koledarja, nima smisla brenčat, da je snega preveč, da so ceste slabo skidane in da je z vozičkom težko it na sprehod. Ja, spomladi bo vse lažje...
V petek sem tako sprijaznjena odpravila po opravkih. Peš, z malim v vozičku. Hvala bogu vsaj on ni delal problemov, so jih drugi zadosti. Najprej sva se odpravila v naš novi zglancani upravni center, razlog je seveda nek obrazec za dohodnino. Ampak o tem sem že pisala nekaj mesecev nazaj. Kaj čmo, leto kar leti okrog, nekatere stvari se pač ne spreminjajo.
In do novega upravnega super duper centra lahko z vozičkom prideš le tako, da se najprej zagrizeš v hribček do knjižnice in prek parkirišča do stavbe. Po cesti nima smisla, pločnik ni skidan, že tako je ozko, ena mama z vozičkom je lahko precejšnja ovira.
Ko sem vsa prešvicana prigurala do parkirišča pred centrom, je bil na koncu ozke potke, po kateri sem rinila voziček, visok kup snega levo, visok kup snega desno, parkiran srednje velik kamion z oznako Komunala Cerknica. Nisem mogla naprej, nazaj ni imelo smisla. Pa sem se malo razgledala in malo naprej opazila tipa, ki bi lahko sodil za volan omenjenega tovornjaka. Ampak on mene kao ni opazil, ker je kao zavzeto telefoniral. In sem nekaj časa čakala, potem pa mi je dobri bog poslal na pot znanca, bivšega soseda, ki je zagazil v globok sneg in sva s skupnimi močmi dvignila voziček s spečim malčkom, da sem lahko nadaljevala pot.
Ampak kdor me pozna, ve, da ne bom šla kar naprej. Šla sem do tipa, ki je imel, mimogrede, na jakni enak napis kot na kamionu, in ga vprašala, če je tist tovornjak njegov. Je rekel, da ni. Najbrž sem bila videt fejst razkurjena. Pa sem rekla, če je prepričan, in je spet nekaj momljal in pritiskal tipke na mobitelu. Takrat sem se počutila kot ekonom lonec in sem morala dat paro ven. Da ga je lahko dvakrat sram, sem zaključila besnenje, ker razumem, da se zgodi, da zaparkiraš edino pot, ampak, da vidiš, da se en matra zaradi tebe, pa se še zmeraj delaš, da telefoniraš, potem pa tajiš, da si ti kriv za ves matr, hkrati ti pa na obleki piše, da si ti tista mona, katere kamion stoji na napačnem mestu. Fuj in fej, dvakrat sram te je lahko, sem še tulila, ko sem že potiskala voziček proti Centru.
In glej ga zlomka, popoldne se podobna stvar dogodi na smučišču, kjer naša šjori na tečaju dela svoje prve smučarske korake, tako kot še 50 drugih otročičev. En fotr, s črnim terencem, kakopak, že dva dni parkira na sredini edine cestice, ki vodi do vznožja smučišča. Ne jebe žive sile, zaparkira nekaj avtomobilov, dostop do zgornjega parkirišča in onemogoči staršem, da bi svoje utrujene mladičke na sankah odvlekli do svojih avtomobilov.
Drugi dan tečaja ga ujamem, kako sedeč v svojem majti terencu kaj drugega kot telefonira. Mu potrkam na šipco in razložim, v čem je problem. Ga sprva niti ne gane. Potem pa mu zagrozim, da zna imeti terenec ob naslednjem srečanju kako prasko. In to ga je, primitivca premaknilo, da je tretji dan parkiral malo bolj ob robu cestice, vsaj mimo se je dalo prit.
Se mi zdi, da način parkiranja veliko pove o značajskih potezah lastnika vozila. Primitivca opaziš na kilometer.

Dva devet je bil en bedn let

Naj v uvodu razložim - naša šjori ima ob četrtkih popoldne gibalne urice. Tako se cela familija ob pol petih odpravi od doma, ata gre v službo, jaz pa z mulci v telovadnico. Tam malo preoblečem, preobujem, dam jo lulat in nekaj pit in v roke kuponček za uro vadbe. Potem se z dvema prijateljicama, ki imata enako stare otroke, usedemo v avli šole, saj je tistih 45 minut premalo za kaj opravit in zadnjič je ena od njiju pripomnila, da imamo bralni krožek, samo kakšno knjigo bo še treba prebrat.
In ko smo prejšnjič izmenjale informacije, smo ugotavljale, da je bilo 2009 eno bolj slabo leto. Sekala je recesija, vsaka familija je doživela kaj slabega in če sama pobrskam po mojem letu dva devet, ni bilo eno boljših. Ni bilo nič kaj lepo leto in to smo se strinjale vse tri, pa naj povem še to, da smo to leto vse postale drugič mame.
In potem sem včeraj pisala voščila. Jih nikoli nisem jemala kaj resno. Bolj neka obveznost, ki pride na vrsto konec leta in je zoprno, če koga pozabiš, on pa tebe ne. In ko sem razmišljala, kaj vse se je komu zgodilo v letošnjem letu, so voščila kar sam letela izpod prstov. Če pogledam, kaj komu želim, da bo v prihajajočem letu bolje kot letos, želje postanejo kar klasične; mir, zdravje, uspehov...
Kakorkoli že; vsem, ki berejo moj blog iskreno želim:
Čim manj obremenjevanja s stvarmi v službi, čim manj zateženih šefov in opravljivih sodelavcev,
veliko časa in zabave s svojimi dragimi, dobre medsebojne odnose, veliko časa za stvari, ki vas zanimajo, pa zanje ne najdete časa; veliko časa za spanje, crkljanje, kuhanje, športanje, kofetkanje, za vse stvari, kjer čas kar leti; veliko poguma in moči za nove začetke, karkoli že imate v mislih, čim manj strahu, trpljenja in bolečine; finančno, čustveno in duševno uravnovešenost, dooooolg sproščujoč dopust, kjerkoli vam je že lepo, in seveda polno zdravja vam in vašim bližjim; ker če tega ni, ni nič.
Evo, to je to. Upam, da nisem česa pozabila.
Da bo dva deset en luštn let, kakorkoli že pribremzamo do njega.

Zadnji steber socializma

V soboto sem se po dooolgem času spet znašla v službi. Ne, nič kaj delovna nisem bila, našo šjori sem peljala na Dedka mraza. Pri nas so do predstave in darila upravičeni otroci zaposlenih v starosti med 2-6 let. Če pa je otrok mlajši ali starejši, lahko za vse to razkošje doplačaš 25 evrov.
Ne poznam prav dosti služb, kjer bi bil za otroke zaposlenih organiziran prihod Dedka mraza. To so ostaline nekega prejšnjega časa, ampak moram reč, da otroke to navdušuje. In ko sem imela pol ure čisto zase in sem v poltemi sedela v studiu 1, moj otrok pa je spremljal eno zelo simpatično lutkovno predstavo, sem razmišljala, da so bili pretekli časi otrokom bolj prijazni kot današnji.
Če odštejemo, da so bili prvi zlogi v Prvem berilu TITO, NAŠ TITO in da smo imeli celodnevni pouk do 15-ih, so se otroci več igrali, imeli več prostega časa, manj interesnih dejavnosti, manj domačih nalog in konec koncev Dedka mraza, ki je prinašal darila.
In pri nas v službi to še vedno laufa. Nekaj ljudi ima zato poleg svojega rednega dela kar nekaj organizacije s predstavo, vabili, darili, sponzorji in konec koncev nekdo se našemi v toplo kučmo in dolg plašč, si nadene brke in brado in nekaj sto otrok posadi v naročje ter sprašuje, kako se imajo v vrtcu in če ubogajo starše. Da ne govorim, da je nekaj punc pripravljenih obleči srebrne kostume snežink in med otroki krožiti s košarami bonbonov, naša jih je kar dobro basala.
Darilo je vedno domišljeno in kvalitetno. Kakšna starosti primerna družabna igra, posteljnina, sestavljanke, lani sva dobili taveliko škatlo lego kock, pa kaj sladkega.
Kakorkoli že, ta ostalina prejšnjega sistema mi je všeč. Naši šjori pa tudi. Ko sva odhajali je spraševala, kdaj spet prideva k fantku s piščalko.
Skupaj čez eno leto, jaz pa se vračam že poleti.

Veseli december

Še malo in bo zopet tu... Mesec, ki ga od vseh mesecev najtežje prenašam. Pa ne zato, ker je december sinonim za zimo, kar pomeni sneg in mraz, česar tudi ne ljubim preveč, pač pa zaradi trušča, ki se ga dela okrog praznikov.

Pa stisnem zobke - zaradi mulcev, ki jim mogoče december res prinese kaj čarobnega, ker še verjamejo v lepe stvari in ker čutim eno dolžnost, da jim naredim ta čas prijazen in nepozaben. Zraven pa, priznam, včasih prav trpim.

Najprej me v štacunah zmoti, da je smrečica postavljena že sredi novembra. To pomeni, da če jo doma krasiš na božični večer, si že več kot en mesec v zamudi. In to pri mulariji nekaj šteje.
Potem so tu darila. Seveda jih rada prejemam, ampak tole decembrsko obdarovanje je tako na silo. Nujno se moraš spomnit, kaj potrebuješ - da ne bi dobil kaj, česar ne potrebuješ, in tudi sam razmišljaš o unikatnih darilih za najmanj dvajset ljudi. Meni je to muka, zato se spustim v znani vrtinec flaš, kafetov in bonbonijer, ki se ob letu osorej včasih vrnejo nazaj.
Že novembra povem, da ne rabim nič in to ne pomeni - najraje bi kar dinarčke - ampak res nič. Pa še nobeno leto ni šlo skozi...

Potem so tu darila za mularijo. Vem, da nič pri njih pač ne gre. Ampak tu sta dve babici, ena prababica, prijazni sosedje, dedek mraz v službi, prijatelji in... kakšna starša bi pa bila, če pod smrečico ne bi bilo vsaj nekaj malega za mulca? In potem gazim po teh igračah, pizdim, ker jih moram pospravljat, konča pa se tako, da jih enkrat poleti napakiram v črno vrečo in nesem na podstreho, saj niso več zanimive. Takrat si sicer obljubim, da ob prihodnjem decembru mulci dobijo izključno to, kar potrebujejo, ampak do zime to redno potisnem v podzavest.

In na koncu je tu veselo žuranje. Te žurke za novo leto so zmeraj nekaj na silo. Meni so všeč spontana srečanja, ki prerasejo v žurko, ko se po špajzu pobrska, kaj bi se dalo ponudit ali če je še kaj vina. Tisto rihtanje in planiranje za novoletni večer bi brez problema lahko izpustila. No, saj zadnja leta, odkar imamo mulčke, je to največkrat tako. In it spat ob desetih ni noben zločin, saj si naslednji dan sposoben it na daljši sprehod ali zlest na kak hrib, vse ostalo pa miruje in to ima tudi poseben čar.

Ja, sem se malo izkašljala. Pač ne maram novoletnih praznikov, po moje je to gensko pogojeno. Nihče od moje familije jih ne. Mam pa rada recimo, prvomajske. Tako da čist cepljena proti praznikom tudi nisem.

Ampak se bom tudi letos potrudila in poskušala brez slabe volje krasit drevešček (in ga po 5. januarju z veseljem tudi pospravit), kupovat in zavijat darila, pogledat izvrsten novoletni program na nacionalni televiziji in vztrajat do polnoči, da dvatisočdesetemu vsaj nazdravim, preden se odvalim spat. Mogoče sploh ne bo nihče opazil.

Moja jutra

Že nekaj mesecev, odkar imamo malega in sem v spalnici ostala sama z dojenceljnom, so moja jutra prav posebna. Pravzaprav ni neke prave noči. Modri uči, ki spančkajo v zibki poleg postelje, se odpirajo redno, na dobri dve uri, ko se s krajšim zamikom odprejo tudi mala usteca in tulijo, dokler se ne zamotijo s požiranjem. Popolnoma so modri uči odprti med pol peto in peto zjutraj, ko mala slinasta usteca utišam le, če po hranjenju tudi vstanem.

Najprej počekiram, če je pokonci tudi sosed. Pred tedni je nabavil pasjega dojenčka in razsvetljen vrt kaže na to, da tudi eni rjavi pasji uči gledajo in ne morejo več spati. Potem modre uče preoblečem in previjem, ker en lulček živi popolnoma svoje življenje in redno zmoči pižamico in bodi in tako se modri uči najhitreje prehladijo. Potem lastnika modrih učev zavijem v dekico in posadim v ležalnik na mizi. Skuham čaj za oba in zložim čisto posodo iz pomivalca in vanj naložim umazano. Vmes prižgem radio in poslušam prve novice. Modri uči me spremljajo in tlačijo roke v usta. Če imam piškote, jih pomakam v čaj, vmes se pačim modrim učem, ki jim preseda, ker se slika premalo giblje in bi radi več akcije. Če me zebe, si čez pižamo vlečem kakšen pulover in obuvam nogavice. Vmes skočim umit zobe in lulat, če modrim učem medtem uspe obdržat zaprta usta. Drugače kaj od tega preskočim.
Zadnje dni modrim učem zjutraj v slinasta usteca tlačim sadno kašico. Kakšen dan jim sede bolj kot navadno, vsekakor je treba po tem fejst očistit lička, vrat, moj pulover in ležalnik. Potem se modri uči preklopijo na polovico in usta začnejo piskati. To je znak, da lastnika modrih učev obrnem horizontalno, zatlačim dudo, sedem na telovadno žogo in guncam. Vmes, če imam srečo, na radiu zavrtijo kakšen dober komad. Ura se bliža sedmi. Sosed se z družino že počasi poka proti Ljubljani.
Ko so modri uči že na tričetrt zaprti, se s truščem odprejo vrata sobe, kjer do takrat mižita druga dva para učev. Modri uči z bosimi nogami in hlačnicami, nagubanimi pri kolenih, pritečejo v sobo in poročajo, da "ati še ni pustil vstat, ampak da niso ubogali". Polupčkajo že skoraj trdno zaprte modre uče v mojem naročju in gredo lulat na kahlo.

Modri uči v mojem naročju omagajo. Mlahavega lastnika odnesem v spalnico, položim na posteljo in toplo pokrijem. Spokojno dihajo in iz ustec se jim cedi od kašice umazana slina.

Vrnem se v dnevno sobo, drugim modrim učem obujem nogavičke in navlečem pulover, pogrejem mleko in naredim kakavček. Modri uči so zadovoljni in usteca zadovoljno lapajo. Potem iz sobe pride še en par zmatranih rjavih učev in s hrapavim glasom vpraša, kaj dogaja. Temu se reče smena.
Ura je skoraj pol osmih. Kar padem v posteljo poleg trdno zaprtih modrih učev in zaspim ne da bi slekla pulover in sezula štumfe. Tako ali tako ne bo dolgo trajalo, ko se bodo modri uči spet odprli...

Loški komšiluk

Star slovenski pregovor pravi, da je dober sosed boljši od desetih stricev in moram se strinjati s tem. Ko sva pred dobrimi petimi leti prišla v stik s sosesko, kjer živimo danes, si nisem predstavljala, da so lahko še kje takšni medsosedski odnosi, kot so bili včasih. Ob zidariji so pogostokrat pomagali prav bodoči sosedje in najboljši mož še danes odluta "pogledat, česa se je lotil kateri od sosedov".

Predvsem sosedje moškega spola natančno vedo katero orodje in material poseduje kateri sosed in izposoja laufa bolje kot v knjižnici. Najbolj hecno je to, da ko najboljšega moža ni doma, pa si pride kdo kaj sposodit, jaz dvignem roke - pojma nimam, kje ima spravljeno kakšno stvar, sosedje pa to vedo ravno tako dobro kot on.

Sosedje s(m)o redni gostje na otroških rojstnodnevnih zabavah, skupaj praznujemo novo leto, prvi maj, pečemo kostanj, poleti kdaj zaroštiljamo, odkar je eden nabavil sač, tlačimo pod pepel hobotnice in piščance, v kotlu kuhamo dobrote na žlico.

Če mi ob nedeljah zmanjka sestavin za kuho, si pri sosedah izposojam jajca, sol in enkrat celo radensko, pri meni se dobi makarone, limone in lovilce madežev za v pralni stroj. Ob dolgočasnih vikendih, ko zaradi slabega vremena ne moremo ven, se izmenično dobivamo na kofetkih in borovničkah.

Vrhunec našega druženja pa pride na prvi septembrski vikend. Pravljične tri dni in tri noči traja t.i. loški žur, ko se vsi sosedje zberemo na dvorišču najbolj gostoljubnega soseda, novopečeni starši častijo odojka, pivo teče v potokih, vsi smo tam na vseh petih obrokih dneva, vključno s pečenimi jajci za zajtrk in govejo juhico za kosilo. Otroci uživajo ob športnih igricah, tastari pa lahko klepetamo ure in ure, takrat imajo vsi čas in nikomur se nikamor ne mudi. Takrat izvemo vse tiste stvari, za katere med letom mogoče zmanjka časa.

Rada sem doma na Loki. Čeprav nam vlak sopiha manj kot petdeset metrov od glave, je tukaj zame najbolj miren kraj na svetu. Rada grem v coklah in moževem velurju "en krog", saj bom vselej srečala kakšnega soseda in z njim malce poklepetala.
Moji starši soseski kjer živim, vselej rečejo komšiluk. Res smo en tak lušten komšiluk. In res ne bi hotela živeti na nobeni drugi lokaciji.

Dve desetletji Barbike

Khm, saj mi je kar nerodno, ampak ja, sva se pustila prepričat in sva kupila barbiko. No, malce vzgojno sva jo nekaj časa pogojevala s tem, da si jo bo mala zaslužila takrat, ko bo zvečer zaspala, ne da bi moral nekdo od naju dežurat zraven. Ker to je pa bila včasih mora. Po uro in pol je včasih eden od naju sedel na enem trdem, škripajočem stolu in skušal z mirnim glasom malo prepričat, da je treba zaspat. No, včasih je šlo v desetih minutah, ampak to je bila bolj redkost.

Potem pa je v enem katalogu zagledala barbiko. "To rabim," je rekla - evo, ena prvih umetno ustvarjenih potreb, sem si mislila, ampak sva se z najboljšim možem dogovorila, da jo bo prinesel eden od treh dobrih decembrskih mož. Ker pa je kar vztrajno težila s to barbiko, sva rekla, da jo dobi prej, če gre zvečer sama spat v svojo posteljo.

Saj ne bom rekla, da je šlo čisto gladko, ampak po tednu dni je bilo, kot da nihče od naju nikoli ni izgubljal živcev na tistem škripajočem stolu. Pa smo šli po barbiko. Sva ji pustila, da je v tisti množici barbik izbrala, kar se ji je zdelo lepo. Izbrala je mušketirko. In plačala sva 30 evrov.
Barbika je v časih, ko sem bila jaz mula, veljala za višek igračk za punčke. Spremljal jo je pridih inozemstva, saj se jih pri nas ni dobilo. Kot začarana sem zijala v barbiko moje sosede, ker se ji je ponoči svetila z zvezdicami posuta obleka. Potem sem težila in dobivala barbike, ampak nobena ni bila tako lepa kot sosedina.
Končni seštevek: šest plastičnih, dolgonogih, nesorazmernih barbik, ki sem jim v najstniških letih postrigla lase, pobarvala oči, polomila nekaj udov, drugo škodo je na njih naredil naš pes. Pristale so na podstrehi, od koder jih je babica prinesla, da se bo z njimi igrala naša šjori.

In ko sem imela v rokah novo in staro različico, sem opazila kar nekaj sprememb, ki jih je Barbie doživela v zadnjih dvajsetih, petindvajsetih letih. Nova ima rjave lase, moje so bile vse bjondine, ima manjša stopala, še ožji pas (ja, je mogoče), oblikovano zadnjico in popek, manjše joške(!) in naj se sliši še tako vulgarno, noge so moje premikale le naprej in nazaj, tale tanova jih tudi narazen in skupaj. Mogoče pa zgolj zato, ker je mušketirka.

Jaz srčno upam, da se ta podoba ne bo vtisnila preveč v hčerino podzavest. Bejba res ni lepa, ni niti sorazmerna - noge ima, glede na dolžino trupa, vsaj za polovico predolge, številka stopala pa je tam nekje 28. Nosi grozljive vamp škornje, ki upam, da se bodo sčasoma poizgubili, mušketirska maska, ki je lahko tudi kronca, je prišraufana v glavo.

Upam, da ne bo kdaj mislila, da mora zgledat kot barbie. Ker pol sem vzgojno pogorela.
Ampak tile večeri, ko imamo ob osmih zvečer v bajti mir, so pa zlata vredni.