Kamor gre cesar peš...

Nisem gravžasta, res ne. Pokakane plenice previjam z (nenarejenim) nasmeškom, brez težav pijem iz steklenice za nekom domačim, v restavracijah dobro prenašam polžke na solatnih listih, če le ne zaidejo v moj prebavni trakt. Ob pljunkih in bruhcih na cesti preprosto pogledam stran.

Ampak stranišča - ta me pa dotolčejo. Doma nimam zloščenega. Poskušam vzpostaviti vsaj tolikšen nivo higiene, da me ne zadene kap, ko se otroci dotaknejo školjke z roko. Učim jih uporabljati straniščno krtačko. Umivam jo sama.

V službi, v našem tretjem nadstropju je pa užas. Troje stranišč je, na precej zaposlenih žensk, in ponavadi je takrat, ko ga najbolj potrebuješ, zasedeno. Ko pa le lahko vstopiš vanj, ti je pa včasih žal, da moraš na stranišče. Po tleh je razvlečen toaletni papir, pogostokrat kje ležijo že uporabljeni menstrualni pripomočki, krtačke ne uporabljajo. Takrat se resno vprašam, na kakšni stopnji higiene je dom, kopalnica teh ljudi, teh žensk.

Ker sem v službi relativno zgodaj, se s snažilko redno srečujeva. Prijetna gospa. Najprej sva bili na nekaj vljudnostih fazah, potem pa se ji je nekoč odprlo in mi je razložila vse poklicne svinjarije, s katerimi se srečuje dnevno. Ne bom šla v detajle, ker čutim rahel odpor pri nadrobni razlagi človeških intimnosti, kamor sodi tudi izločanje, ampak karvidi ženska, ni zavidljivo, res ni.

V ženski družbi je pogovor že večkrat pripeljal do različnih iznajdljivosti, ki jih izvajajo na straniščih, da se ne bi dotaknile staniščne školjke. Akrobatke, vam rečem! Prve obvezno dvigajo plastični pokrov, druge čepijo in lulajo "v prazno", tretje splezajo na školjko in čepijo na njej. Ni čudno, da je popiškano vse naokrog. Pa še to me zanima, za te slednje, ali se sezujejo in čepijo na deski v nogavicah ali lezejo gor v štikeljcih?

Skratka, naše službeno stranišče ima v devetdesetih odstotkih obiskov na tleh lužico, v katero stopi vsaka nadaljna uporabnica in raznese urin naokrog... Fuj in fej! Pa bog ne daj, da imaš oblečene kakšne dolge, široke hlače, iz belih lanenih v tem življenju ne boš spravil ven rumenih madežev...

Kaj ne bi bilo bolje, da bi ženske, za moške ne vem, kako je, ker moška stranišča ne obiskujem prav pogosto, školjko uporabljale tako, kot je mišljeno. Sede, lepo v miru, na plastičnem pokrovu, ki si ga lahko prej mirno obrišeš, če te bega njegova zgodovina. Ker je res nagravžno, pa nisem gravžasta, res ne, če iz stranišča odpeketa vsa napedenana, nališpana ženskica v lahnem krilcu, za sabo pa pusti tako, da je pravzaprav čisto vseeno, ali ima prostor, oblečen v ploščice na sredini keramično školjko, ali bi bilo bolje, da bi bila v tleh zgolj široka, črna luknja...

Frizerke

Tale zapis bodo najbrž bolje razumele bralke kot bralci... Sem namreč v fazi, ko bi rada, da mi sprednji pristriženi lasje zrastejo na bolj spodobno dolžino, da jih bom lahko spela zadaj v čop... Na kratko, nočem več fru-fruja, ne vem pa, če mi bo tokrat uspelo. To namreč pomeni, da si nekaj časa videti, tako malo brez frizure... Kar pa ni dobro, če bi rad bil videti urejen.
Ne maram obročev in špangic in želejev, kar vse troje pomaga stati neubogljivim lasem nazaj, v stran ali kamorkoli jim je človek določil. Zato sem že večkrat obupala in zavila k frizerki, da me je malček poštimala. Tokrat sem trdno odločena, da se k frizerki ne bom odpravila.
Me je pa včeraj kar precej držalo, ko sem k frizerki peljala našo šjori, ker izpod kape sploh ni bilo videti kaj več kot šope las. Je namreč blagoslovljena z gostimi lasmi in to pomeni redno zahajanje k frizerki, kar je za našo cel praznik, ker ji vedno še pobarvajo pramene las, včeraj pa so jo pošprisali z modrimi bleščicami.
Mala je postajala vedno bolj urejena, v ogledalu zadaj pa je bila ena skuzmana mama. Pa sem začela razmišljati, zakaj sem si pred leti sploh pustila naredit ta trapast fru-fru, ki ga preklinjam vsak mesec znova. Pa sem se spomnila, da sem se med prvo porodniško celo leto nisem odpravila strič. Mi je prav špas delalo, kako so lasje kar poganjali in spomladi, preden sem šla nazaj v službo, sem imela do sredine hrbta dolg čop.
Takrat sem našla eno ful fajn punco, ki je vedela, kaj dela. Postrigla me je tako, da sem bila zadovoljna jaz in je bila frizura všeč vsem drugim. S fru-frujem, seveda. K sreči sem bila v istem času vabljena na eno poroko, kjer smo se veselo fotografirali in je frizura ostala tudi na fotografijah... A žal le tam. Moja fletna frizerka jo je mahnila po svetu, si našla enega dečka z druge strani sveta in odšla iz naše majhne province. S tisto frizuro na fotki sem od takrat romala od ene frizerke k drugi, a nobena ni znala ponoviti, kar je zmoglo tisto dekle... Bili so neki približki, a nikoli to, kar je bilo na fotki...
Med obiskovanjem različnih frizerk sem odkrila, da so prava kasta. Imajo svojo terminologijo in način sporazumevanja. Lasem ne rečejo drugače kot las, naprimer; ti imaš tak raven las, ali pa las je uničen - kot bi imela samo enega. Ali pa beseda o pramenih. Frizerke jim ne rečejo drugače kot pramena. Imaš blond pramena, ne blond pramene. Ne vem, mogoče obstaja kakšna posebna slovenščina za frizerke, kdo bi vedel.
In ko končno najdeš eno tako, ki dobro striže, ni preveč radovedna, ti ni treba predolgo čakati in ni predraga, zagotovo zamenja salon. In kot nalašč ti njene kolegice za nič na svetu nočejo povedat, kje jo po novem najdeš. Tako si spet obsojen na iskanje nove, kar pomeni, da imaš vsaj nekaj mesecev grozno frizuro...
Jaz imam tega dovolj... Še par mesecev zdržim, pa bom spet lahko spela lase v čop in nihče ne bo vedel, da me že mesece ni bilo pri frizerju... Samo še malo.

Maratonci

V eni pametni knjigi sem pred kratkim prebrala, da starši ne smejo namesto otroka odteči maratona, ampak ga morajo spodbujati in čakati ob progi ter mu ponuditi vodo in sendvič, ko to potrebuje.
Zadnja dva tedna sem metaforično stala ob trasi in s cmokom v grlu navijala za svoja mulčka, čeprav bi ju na trenutke najraje oba zgrabila, posadila v naročje in namesto njiju odlaufala dvojni maraton.
Začel se je namreč vrtec. Za tamalega prvič sploh, za šjori pa po dveh mesecih brezskrbnega počitnikovanja nova skupina, z novimi vzgojitelji, novimi otroki, le s peščico znanih obrazov.
Toliko tuljenja in solz še nisem doživela. Jokali smo pred vrtcem, v njem, po njem, podnevi in ponoči. Nehali smo jesti. Ponoči smo se zbujali in se izmišljevali vse mogoče finte, da nas ne bi morile jutranje obveznosti. Že vonj po vrtcu je v našo hišo vnesel nemir.
Prvi se je spodrepil tamal. Ko je pogruntal, da ga popoldne pridemo iskat ne glede na to, koliko jih je čez dan ušpičil, ga je vrtec začel prav zabavati. Je bolj ciganske sorte in je hitro ugotovil, da če fajn tuliš, prvi dobiš kosilo in imaš potem ogromno časa, da laufaš po igralnici in so vse igrače tvoje. Vsake toliko pa se ustaviš pri mizi in mečeš kocke drugim v hrano. Kmalu je dobil dva kompanjona, ki ga z veseljem posnemata in včasih njegova pobalinstva celo nadgradita.
Pri šjori ni šlo tako zlahka. Naletela je na skupino z edinim vzgojiteljem v vrtcu. In ji je nekako manjkal, khm, ženski princip. Naš punček misli, da je življenjsko poslanstvo, da si lep, da se žabice barvno ujemajo s krilcem, česar pa moški bolj ali manj ne opazijo. Vso presenečeno me je zjutraj v solzah prosila, naj ji oblečem trenirko in ni hotela obuti ničesar drugega kot plastične cokle.
K sreči se je po dveh tednih z dopusta vrnila druga vzgojiteljica, ki je prijazna in topla, za ranjeno dušico moje šjori pa je pomemben podatek, da med mulčki v igralnici špancira v zlatih sandalčkih s precej visoko peto. V dveh dneh je bila šjori ozdravljena. Nič več jokanja in prepričevanja, da je v vrtec TREBA. Ko me je zjutraj prosila, da bi rada jesensko krilce in nove žabice, sem si oddahnila. Ko pa je popoldne prišla iz vrtca in najboljšemu možu prišepnila, da je bila vzgojiteljica danes še lepša kot mami, sem vedela, da je ozdravljena.
Jutra zdaj minevajo spokojno. Ponoči spimo, za mizo spet jemo. Nič več tuljenja in prošenj, da raje v smrt kot v vrtec.
In smo spet pri maratonu... Prešli smo zgolj eno etapo. Bila je težka in fino smo se namučili z njo, ampak kmalu se je še spomnili ne bomo. Pridejo pa nove, maraton je dolga reč in upam, da imamo vode in sendvičev dovolj za celo traso....

Vzgojno - moralne dileme

Že od sobote sem v hudi moralno-vzgojni krizi, zato tokrat že na začetku prosim za komentarje, kakršnikoli že bodo.
Stvar pa je taka.... Dobri bog mi je dva potomca namenil v razmiku nekaj let in dvanajst dni, za kar sem mu neizmerno hvaležna. Vmes je ena sobota. Nesporno namenjena dvojnemu praznovanju obeh rojstnih dni. Pretekla sobota je bila ta sobota.
Že v petek sem popoldne, ko sem prišla iz službe (ja, sem že kar dobro ulaufana) začela s peko dveh tort - jagodne in čokoladne. Ne vem, če je bila kriva naglica ali pečica ali vse skupaj - trikrat sem pekla biskvit, pa nikakor ni hotel biti višji od palačinke. Priznam, po dveh urah mi je šlo krepko na jok - ampak po treh urah sta se v hladilniku bohotili dve lepi torti. Nadaljevalo se je v soboto dopoldne - v dveh urah sem pripravila dvesto (200) kanapejčkov. Povabili smo namreč 40 ljudi. Žlahte je kar precej, šjori pa je že v letih, ko bi rada povabila svoje prijateljčke in tu so še sosedje in prijatelji, pa se nabere. K sreči je bil dan topel, izposodili smo si mize, na voljo so igrala, skratka, prostorske stiske ni bilo.
Vklopili smo počitniški hladilnik in shladili pivo. Pripravila sem slaščice in slano pecivo, naredili smo led za vodo in sok. Po četrti uri so pričeli prihajati prvi gosti, najprej se jih kar ni dalo zbezati iz hladne hiše na vročo teraso, a kratka plohica nas je vse ohladila. Mislim, da je bila ta plohica vzrok, da nekaj povabljenih ni prišlo. V glavnem, naštela sem nas 26. Vsak je prinesel darilce za oba slavljenca, čeprav sva se že pred meseci z najboljšim možem dogovorila, da naj bo letošnje darilo eno samo - trampolin, za katerega naj vsak prispeva po svojih močeh. Končni rezultat je bil, da je poleg kuvertice vsakdo prinesel še majceno darilce - knjigo, oblačilo, igračko,...
Tamal tako ali tako še ne ve, zakaj gre, šjori je pa v veliki meri že vse jasno. Skakala je z darilnimi vrečkami okrog, mahala z majicami in knjigami in vsake toliko pritekla k meni z novo darilno vrečko, da sem jo pospravila. Jaz sem se vmes malo trudila s strežbo, malo z rezanjem in razdeljevanjem tort, malo s filanjem ostalih dobrot na krožnike. Zvečer, ko so zadnji gostje odšli, sem bila čist crknjena. Mulca pa tudi.
Z najboljšim možem sva se lotila pospravljanja. Zgrožena sem ugotovila, da je ostalo pol od vsake torte in dobro četrtino vseh kanapejčkov, čeprav sem odhajajočim ponujala hrano še za domov. Vse sem pospravila v hladilnik in šla spat.
V nedeljo pa je prišla velika moralno-vzgojna kriza. Zjutraj sem šjori v mimoletu vprašala, kdo ji je prinesel neko knjigico. Skomignila je z rameni in odšibala naprej. Kot sem videla kasneje, si je le za nekaj daril zapomnila, kdo jih je podaril. Ne razumite narobe, tukaj ni šjori nič kriva, le vsega je bilo preveč in štiriletnica ni sfolgala.
Potem sem s težkim srcem zavila ostale sendvičke s postarano majonezo, uvelo solato in zgubano kumarico v časopisni papir in jih vrgla v smeti. Potem sem se zamislila. Med nami, ne prav daleč, so ljudje, ki zaradi revščine ne zmorejo pokriti najosnovnejših potreb. Raziskave v osnovnih šolah so pokazale, da je v vsakem razredu vsaj en otrok, ki gre zvečer lačen spat, ker doma ni hrane za večerjo. V službi se (pre) večkrat posredno ali neposredno srečujem z družinami, ki nimajo ničesar. Zaradi njih mi je težko vreč stran jogurt, ki se mi je postaral v hladilniku.
No, potem sem se pa v nedeljo popoldne po TV-ju ogledala eno oddajo o zgodovini kulinarike. Proučevali so viktorjanske čase in ugotavljali, da so pred sto leti aristokrati na večerjah s šestimi hodi in šestimi različnimi sladicami, vsak večer pometali stran toliko hrane, da bi zadostovala za sto delavskih družin. Očitno se zgodovina neprestano ponavlja.
Kar seveda ni opravičilo. Ker stvari najprej začnemo spreminjati pri sebi, sem si v nedeljo obljubila - da bom v prihodnje raje kupila dve majhni tortici v trgovini, kjer preizkušeno pečejo dobre, čas za peko bom raje porabila za skakanje z mulčki na trampolinu, da ne bom več pretiravala v pripravi hrane za goste in prihodnje leto bom pošteno razmislila tudi o obdarovanju. Tole je čist tumač. Nočem vzgojiti dva potrošnika, ki se jima ni treba za nič truditi, ki jima je samoumevno, da jih obsujejo z darili in zjutraj niti ne vesta, kaj jima je kdo podaril.
Dobri bog mi je podaril dva potomca, za kar sem mu neizmerno hvaležna, ampak gnetenje in vzgajanje je pa na meni.

13 tednov čiste zmage

Pridobiti kondicijo po nosečnosti in porodu je jeba. Še večja jeba je pridobivanje "forme" po carskem rezu. Po drugem carskem je stvar še malček težja. Šivi se morjo pocelit, brazgotina pobledet, dojenje samo tudi ne dopušča preveč športanja, zato sem se sama ponovne resne športne aktivnosti lotila šele sedem mesecev po porodu. Poglavitni razlog so bili, priznam, kilogrami, ki sem jih med nosečnostjo pridobila in če sem hotela obleči še kaj iz prednosečniškega obdobja, je bilo treba mal v akcijo.
Aja, najprej sem se lotila ločevalne diete. Grozljivka! Prvič v življenju sem imela tako dieto, saj veste, štirje zaporedni dnevi, beljakovinski, škrobni, OH in sadni, vsake toliko za špas še en vodni. Dva meseca sem, s kakšnimi greškami vmes, zdržala, potem pa, ko sem začela teči, me je eno dopoldne, sredi sive industrijske cone, skoraj pobralo. Sadnemu dnevu je sledil vodni in temu eno dopoldne spet le sadje, jaz pa sem laufala in se počutila, kot da se mi bo vsak čas zavintal svet. Takrat sem sklenila, da se teh bedarij ne bom več šla. Sam še zdravo športanje.
Doma imam super priročnik (pa nimam nič od reklame, res ne), imenuje se Tek za začetnike. Glavna stvar je 13- tedenski program teka in hoje. Za tiste, ki jim je 10km teka znanstvena fantastika.
Začeti je težko. Prva vaja je minuta teka, ki se izmenjuje z dvema minutama hoje. In to 12- krat. Jaz sem začela konec februarja. Spomnim se, kako so se mi tresli rit, trebuh in joški, vse v različnih amplitudah in sem se počutila res bedno. Še bolj bedno se mi je zdelo to zaganjanje. Vedno sem začela teči, ko me je kakšen sprehajalec prehitel, da je bilo videt, kot da naskrivaj tekmujem z njim. Enkrat sem skoraj pogrnila čez enega cucka.
Ne bom navajala statistike, koliko kilometrov sem v 13-ih tednih pretekla (in nekaj prehodila) in koliko ur teka je to. Lahko vam povem, da sem v tem času tekla po snegu, blatu, lužah, da sem v majici brez rokavov tekla le zadnjih 14 dni. Ja, smo imeli eno mokro pomlad!
Pa še eno domačo statistiko lahko povem. Tekla sem ob vseh urah dneva, pred kosilom, tik po zajtrku in v poznih večernih urah, samo da sem kar najmanj zmotila družinski urnik. In danes je mali prvič spal, ko sem se vrnila s teka. Prej se je vsakič, ko me je slišal priti, zbudil in že sem ga nosila kot preden sem šla teč. Pa še to - dvakrat sem morala za teden dni na mirovanje, ker sem si brez zaščite na soncu scvrknila očesno roženico. Ne, res ni bilo lahko.
Ampak danes sem odlaufala zadnjo vajo in vam povem, čista zmaga. Tek je čisti užitek, nič ni naporno, nič ne boli, nič nisem zadihana, ne vem več, kaj je bodec. Ena ura sproščenega teka je danes najlažja stvar na svetu. Čeprav si včasih mislim, da bi tisto urico zaradi utrujenosti in neprespanosti raje preždela v avtu, sem po teku polna energije. In kile? Natančno deset manj kot pred letom dni, ko sem malega prinesla iz porodnišnice. V glavnem, ta program toplo priporočam.
Kako naprej? Tek trikrat tedensko ostaja na mojem urniku. V veliko pomoč je najboljši mož, ki počuva otroke in mp3, ki z musko daje zagon. S sabo imam tudi uro Polar, je še iz obdobja pred otroki, zato včasih kaže neke svoje traparije. Ko se imam najboljše in mi noge najlepše tečejo, trdi, da imam srčni utrip 227 udarcev na minuto. Včasih, ko sopiham v klanec, za sekundo ugasne ekran in mi potem sporoči 76 blagih srčnih udarcev. Ma, je ne jemljem več resno.
Oktobra si želim v gužvo na Ljubljanski maraton. Eno lepo nasmejano desetko bom odlaufala in šla v ponedeljek brez posledic v službo. 21- in 42-ka ostajata želja in cilj, ko otroci malo zrastejo.
Šele zdaj pravzaprav razumem, zakaj vsi maratonci in iron mani to postanejo po 40-tem letu. Takrat maš po dooolgem času spet malo časa zase.

Porodnišnica

No, danes me je pot peljala proti Postojni, čisto banalen vzrok sem imela - v eni drevesnici blizu imajo karkoli zelenega in cvetočega ti srce poželi - in moje si že nekaj časa želi sajenja in brkljanja po teglčkih. Ne bom delala reklame, sem dobila le 10-odstotni popust, pa sem pustila tam tromestno številko evrčkov.
Pustmo to, kadarkoli se peljem proti Postojni, me prevzame en tak poseben občutek, da so tam na svet prišli moji otroci in ta kraj, čeprav roko na srce, ni najlepši, ima zame precejšnjo čustveno vrednost. Rada se vračam tja, ljudje so prijazni, njihova govorica ima tako simpatično melodijo.
Obe porodni izkušnji v postonjski porodnišnici sta bili odlični. Osebje je strašno prijazno in ustrežljivo, vsi se znajo hecat, dr. Likar je pa zame car.
In tako sem zadnjič, ko sem pospravljala flaške in cuclje, naletela na črpalko za stiskanje mleka. Ne rabim je več, februarja, ko je naš mali dobil peti zob, sva se dogovorila, da bova mleko rajši zamenjala za kaj gostejšega in oba sva se hitro strinjala. Spomnim pa se, da je s črpalkami v porodnišnici kriza. Po mojem štetju imajo eno samo navadno, pa ene tri take predpotopne, še z gumo in stekleničko, take je imel moj dedek, prvi zdravnik v Logatcu, ki je bil tudi ginekolog in porodničar in je na svet spravil vsaj četrtino danes živečih Logatčanov, med svojo obvezno opremo.
Tista, ki je probala s tako črpalko po porodu iztisniti kaj mleka, je zagotovo fasala živčni zlom ali pa je bila blizu tega. Steklo je tako močno tudi zato, ker te prime, da bi zadevo zafasal po tleh.
Kakorkoli, danes sem svojo črpalko, ki je, kakor sva se z najboljšim možem dogovorila po Maksovem rojstvu, ne bom več potrebovala, podarila postonjski porodnišnici. So je bili res veseli, take stvari so tam ves čas v uporabi, doma se pa nam valjajo, ko dojenceljnom zrasejo zobki in začnejo žvečit šniclje. Predlagam, da storite podobno, če nimate v načrtu še kaj več od prve faze reprodukcije in bi jo utegnili še potrebovati.

Dan žena

Vselej je fajn dobit kakšno pozornost, ne glede na to, kakšen dan je. Poleg tega od dni kot so valentinovo, dan žena, materinski dan, pa konec koncev tudi dan mrtvih, najbolj služijo cvetličarji. So tile prazniki tudi spretno razporejeni, da ne moreš reči, da so preveč na kupu, ali pa da nimaš denarja, ker si kupoval otrokom stvari za novo šolsko leto ali ker so božično novoletni prazniki ravno mimo. Za eno malo rožico in čokoladko se zmeraj najde kak cekin.
In danes, ko sem šla v štacuno, sem srečevala moške s takim malo zamaknjenim pogledom in večina jih je v rokah nosila rožice; v teglčkih ali zavite v bel papir, ki se ga btw odstrani, ko rožico podarimo.

Meni je moj najboljši mož zjutraj previdno stisnil roko in me v hecu vprašal, če praznujem 8. marec. Po desetih letih zveze še vedno čuti to močno razdvojenost, da bi bilo najbrž fino kaj podarit, ampak kaj, ko to pri meni lahko sproži burno reakcijo. Bom povedala zakaj.
Že ves teden na eni od radijskih postaj oglašujejo, da bodo na 8. marec 8 žensk peljali na 8-urno razvajanje. Njihovi domači so jih morali na skrivaj prijaviti in obrazložiti, zakaj je ravno njihova žena, mati, sestra, hčer,... prava za takšno razvajanje. Ena se je prijavila kar sama, ker je rekla, da njen dedec še v življenju ni napisal ničesar na računalnik in da, roko na srce, najbrž tudi nikoli ne bo, ona pa si takšno razvajanje resnično zasluži. Močno verjamem.

Ko sem pred tole porodniško hodila v službo, sem najpogosteje uporabljala javni prevoz. Največkrat bus, redkeje vlak. Zjutraj ali popoldne, včasih tudi zvečer. Najpogostejši uporabniki javnega prevoza so dijaki in študentje ter ženske srednjih let. O teh sem mnogokrat razmišljala. Zjutraj vse skuzmane, z narastkom v laseh in frizuro, ki bi bila počasi za k frizerju, v kakšni oguljeni bundi ali plašču, z mal ponošenimi čevlji, popoldne pa obvezno z vrečko iz štacune, v njej pa najnujnejše za hitro kosilo ali večerjo, odvisno od tega, kdaj so se peljale domov. Potrpežljivo so čakale, ko se je bus zataknil pri izvozu za Vrhniko, ker semafor ob prometnih konjicah ne požira navala z avtoceste. Včasih so odkucale na mobi in se javile, da bodo mal zamudile, pa malo so povprašale, kako je šla kontrolka, pa če je kdo kaj pospravil po kuhinji.

Tega, da večino žensk, ki pridejo popoldne iz službe, kjer se btw še vedno dogaja, da so za enako delo plačane manj kot njihovi moški kolegi, čaka še vsa kuharija in pucunga po bajti, da morajo najti še malo volje, da mularijo počekirajo, da še ni čist zabredla, da povprašajo mal po šoli, mal po prijateljih in malo po življenju v obče.

Mama je mama, brez nje lajf ni isti in mu nekaj manjka. In pol ta ženska z avtobusa v reklamah in po opravljivih cajtngih vidi, da bi bilo fino imet lepe nohte, pa deset kil manj, pa da vsaka rit lepše zgleda, če nosiš visoke pete, in so pol malo zakomleksane.... Pa sploh ne vejo, da so se za tist dan že čist presegle, ko so po napornem šihtu zrihtale še žehto, večerjo, rože in bile na govorilnih urah.

Zakaj? Ker jim tega nihče ne pove. Takrat, ko bi bilo treba. Ko bi bile za to najbolj hvaležne.
No, pa naj se vrnem na radijsko akcijo razvajanja osmih žena. Verjamem, da so si vse do zadnje to res zaslužile. Ampak moj point je, da jim je treba pomagat, ne pa za osmi marec prinest usrano rožo. Rožo ji lahko prinesete tudi za peti, šesti, sedmi in deveti marec, vse to nabijanje o neumornih, delavnih klenih ženskah, mi pa, prosim, prišparajte.
Ženske pa raje do časa povejte, da vas vsakodnevna rutina ubija, da zaradi mulcev vstati desetkrat na noč ni herojsko dejanje, ampak čista muka, da vsakodnevno razmišljanje in izvedba večerje nista izziv, ampak mora. Ter da lahko mirno izpustijo tiste rože, ampak naj jim odnašanje smeti, vrtenje po kuhinji in pucanje po bajti pride v kri. Same smo si krive, če furamo tako cankarjansko bedo, vsi naokrog pa nam za osmi marec čestitajo za nadzemeljsko razdajanje.

Drugače pa ja, darila je zmeraj fino dobivat, osmi marec gor ali dol.